Kopitar: Napočil je čas tudi za nove adute v udarnih peterkah

Selektor Matjaž Kopitar o vabilu na celovško klop, Marcelu Rodmanu, Tomažu Razingarju in morebitnem gostovanju Kanade.

Objavljeno
16. oktober 2014 07.59
Na sliki Matjaž Kopitar.Nogometnega turnirja znanih športnikov na Hrušici nad Jesenicami, 21. junija 2014
Siniša Uroševič, šport
Siniša Uroševič, šport
Bled – Za hokejisti po Evropi je uvodni mesec tekmovalnega ritma, onstran Atlantika je oživela NHL z Anžetom Kopitarjem pri branilcih naslova, njegov oče Matjaž, slovenski selektor, pa iz dneva v dan bolj temeljito razmišlja o prvi preizkušnji v sezoni, močnem mednarodnem turnirju v Ljubljani, od 6. do 8. novembra. Osrednji cilj bo kajpak obstanek med elito na SP, maja prihodnje leto.

Gospod selektor, kako gledate na ta prvi mesec sezone na stari celini ter sedanje vloge vaših predvidenih adutov za izbrano slovensko vrsto?

Precej teh vlog je glede na prejšnjo sezono zdaj drugačnih. Naši hokejisti so se iz nemškega prvenstva preselili na vzhod, v češko extraligo in tudi v KHL. Težko je zdaj že ocenjevati, kdo je zares napredoval, najpomembneje pa je, da si priboriš ugled v moštvu, temu primeren status, zaupanje kluba, soigralcev, okolja.

Zahteve pa so seveda iz leta v leto višje; so tudi vaša pričakovanja glede reprezentančnih nastopov zdaj drugačna kot pred leti?

Cilji so vedno visoki, konkurenca pa vselej vredna spoštovanja. Če se primerjamo s tistimi, s katerimi naj bi bili najbolj enakovredni na velikih tekmovanjih, vedno znova lahko ugotovimo, da se nenehno vzpenjajo navzgor. Norvežanom in Dancem, denimo, v NHL kot tudi KHL pripadajo številne pomembne vloge. Naša ključna naloga pa je zdaj uveljaviti vsaj nekaj mlajših hokejistov. Želim si nove obraze med najboljšimi šestimi napadalci ter štirimi branilci.

Ponavadi prav med novembrskim turnirjem, uvodnim reprezentančnim v sezoni, preverjate tudi nekatere hokejiste, širši javnosti manj znane, kajne?

Nekoč smo igrali v Gomlu v Belorusiji, bili smo daleč od javnosti, delali smo po svojih tirnicah in dejansko preverjali nove reprezentančne kandidate. Zdaj je drugače. Pri vrhu naše zveze si želijo lep dogodek in zato tudi močno domačo izbrano vrsto. Tudi to bom pri selekciji poskusil upoštevati. A včasih prek določenih ovir ne moreš, klube moraš posebej prositi za nastope pri reprezentanci med sezono.

A iz KHL bi morda še najlažje privabili Marcela Rodmana, čigar minute pri zagrebškem moštvu so redke. Kako gledate na enega tradicionalno najbolj zanesljivih reprezentantov, ki je navdušil predvsem s pristopom in uresničitvijo nalog na olimpijskem turnirju?

Marcelova zgodba je res posebna. Pred dvema letoma se je soočal z zdravstvenimi težavami, moteči so bili problemi z njegovim vidom. K sreči se je to pozneje uredilo, v nemškem drugoligaškem tekmovanju se je veselil lovorike. Ko pa je bil sproščen in ustrezno pripravljen, je bil njegov delež, kot ste omenili, izjemen. V Zagreb so ga privabili in mu načrtovali podobno vlogo kot na OI v reprezentančnem dresu, a zdaj je po prihodu uglednega Finca Villeja Leina zanj še težje.

Kako pa gledate na Tomaža Razingarja, ki je pogosto skupaj z Marcelom doživljal velike reprezentančne zgodbe, a je zdaj še vedno brez kluba?

Prav pred tem intervjujem sem se pogovarjal z njim, dobro mu kaže in prav kmalu, torej čez nekaj dni, bi se lahko preselil v katero od močnih lig. Njegov pristop nikdar ni bil sporen in če se le ozrete k učinku na pomembnih tekmah, se spomnite le golov v olimpijskih kvalifikacijah proti Belorusiji in nato v Sočiju proti Slovaški.

Verjetno vas veselijo zelo dobre predstave Roberta Kristana v vratih Pardubic na Češkem?

V prejšnji sezoni je odlično branil v slovaški ligi, zdaj je zanesljiv tudi v višjem kakovostnem razredu pri uglednem češkem klubu. Pomembno je, da tudi drugi trije kandidati za reprezentančne vratarje redno branijo, kar kaže zapisati tako za Luko Gračnarja pri Salzburgu kot tudi Gašperja Krošlja na Švedskem ter Andreja Hočevarja v Franciji.

Kako bo z branilci, med katerimi sta nase nazadnje zelo opozorila Miha Štebih in Matic Podlipnik, oba hokejista Jihlave v drugem kakovostnem razredu na Češkem?

Prav za njiju smo posebej prosili, da bi ju izpustili iz kluba za turnir v Ljubljani. Zelo me zanima tudi Luka Vidmar, ki se je vrnil v Evropo in redno igra v češki extraligi, kot vedno si želi priti na zbor Sabahudin Kovačevič, ne vem še, kako bo z Alešem Kranjcem, Andrejem Tavžljem in Žigo Pavlinom. Z nekaterimi klubi je lažje komunicirati, z drugimi so težave. Največ jih imamo ta čas s Slovanom iz Bratislave, od koder čakamo odgovor na možnost prihoda Roka Tičarja in Žige Jegliča.

Kdaj boste potemtakem sestavili seznam za novembrski turnir?

Prihodnji teden.

In na njem bo seveda tudi Jan Urbas, prvi igralec doslej iz Slovenije v Celovcu …

Njegov prestop je res poseben, a ker gre za marljivega kot tudi zelo kakovostnega hokejista, me zanj sploh ne skrbi. To sem tudi povedal njegovim nadrejenim v Celovcu.

Kako je bilo pravzaprav s ponudbo za vas, da bi postali trener KAC?

Ne bojim se izziva v EBEL, kjer sem že delal, četudi si lahko mislite, če je že breme za slovenskega hokejista v Celovcu izjemno, kako hudo je potemtakem za trenerja iz Slovenije. A vabilo sem doživel kot čast, nisem pa bil pripravljen povsem zasukati načina svojega dela kot reprezentančni selektor.

So vas vabili tudi iz Zagreba in Beljaka, kjer jim prav tako kot v Celovcu ne gre vse po načrtih?

Trikrat v sezoni sem bil na tekmah v Zagrebu, o tem smo se pogovarjali, toda tam je izjemno močna severnoameriška slačilnica, v okolju pa »pametujejo« tudi tisti, ki se na hokej ne spoznajo. V Celovcu je po tej plati vendarle drugače. Iz Beljaka pa me niso vabili.

Ste si že na jasnem okrog števila pripravljalnih tekem pomladi za SP, bi Slovenija lahko pričakala katero od velikih reprezentanc tik pred odhodom na Češko?

Dogovorili smo se za niz tekem z Avstrijci, Madžari, Japonci in Hrvati. Želim si le še eno preizkušnjo tik pred odhodom. Morda bi lahko gostili Kanado, ki bo pred SP gostovala tudi v Avstriji.