Kopitarjeva vrnitev je spet zbudila prej zaspane rise

Ko slovenska hokejska reprezentanca v prejšnji sezoni drugič zapored ni uresničila cilja vrnitve v najvišji svetovni razred, je bilo na dlani, da brez sprememb v hierarhiji in pristopu ne bo šlo več. Tako se je k risom vrnil Matjaž Kopitar, pred dobrimi štirimi leti se je od njih poslovil. Prav na Jesenicah, kjer je sploh prvič vodil reprezentanco (decembra 2010), je zdaj začel pisati novo poglavje. Izbrana vrsta je preskočila uvodno oviro na želeni poti k OI.

Že spoznanje, da je naša reprezentanca, ki je ne nazadnje nastopila na zadnjih dveh olimpijskih turnirjih – in tam povrh ugnala avstrijske sosede, Američane ter kar dvakrat nekdanje svetovne prvake Slovake –, sploh morala v ta predkvalifikacijski del, prižiga znak za alarm o padcu našega hokeja v zadnjem obdobju. Temu seveda botruje več razlogov, dejansko pa se temeljni skriva v pomanjkanju sredstev in tako tudi posledično baze. Slovenija že od osamosvojitve naprej – ne glede na nekaj izjemnih podvigov na ledenih ploskvah – še naprej ostaja pri enakem številu ustreznih drsališč, podobno kot boli, da glavno mesto nima 50-metrskega pokritega bazena, gre še naprej težko verjeti, da niti v Podmežakli niti v Tivoliju še vedno ni posebnega ledenega prostora zgolj za trening, zlasti za mlajše selekcije.



In ne glede na nekaj zares izjemnih Slovencev v najbolj cenjenih hokejskih ligah na tujem, med katerimi seveda prav posebna zgodba že več kot 13 let pripada Anžetu Kopitarju v Los Angelesu, je našo izbrano vrsto doletel zdrs na lestvici mednarodne zveze, zato je morala skozi uvodno sito na poti proti Pekingu 2022 že v teh februarskih dneh. Nalogo je – po pričakovanju – opravila brezhibno, kazalo je prikimati selektorju ob oceni, da je na koncu vendarle odločila kakovost naših reprezentantov, toda predvsem zadnja tekma z Japonsko je bila zahtevnejša, kot to morda razkriva končni izid 6:2 (0:1, 1:0, 5:1; Tičar 2, Sabolič, Urbas, Ograjenšek, Zajc).
»Dejansko ni lahko igrati na turnirju, na katerem si 90 odstotkov časa v napadalni tretjini,« se je prvi mož slovenske klopi ozrl k trem nastopom svojih risov v Podmežakli. Ta sicer niti na sklepni tekmi ni bila polna do vrha, toda blizu 2000 obiskovalcev je ustvarilo spodobno ozračje in se veselilo akcij mojstrov z bogatimi izkušnjami iz KHL ter močnih klubskih tekmovanj po Švici, Češkem in ali v Nemčiji. Nič pa ti ni podarjenega, o čemer so se prepričali navijači na drugih dveh turnirjih v Nur-Sultanu in Nottinghamu, kjer sta se domači ekipi Kazahstana in Velike Britanije že zdaj obrisali pod nosom glede uvrstitve na OI 2022.

Črna pika iz Ostrave

Sploh pa je za vodstvo in privržence hokeja tako v pričakovanju aprilskega tivolskega lova na vizum elitnega razreda kot tudi avgustovski sklepni boj za tretjo zaporedno uvrstitev na OI najpomembnejše, da sta se v slačilnico vrnili samozavest in jasna strategija. Matjaž Kopitar kot selektor ni bil vselej uspešen, vedno znova si bo sam očital, da se mu z risi nikdar ni posrečilo obdržati v najvišjem razredu. Njegovo moštvo je izpadlo tako v Bratislavi 2011 kot tudi dve leti pozneje v Stockholmu in nato še 2015. v Ostravi. Nazadnje presenetljivo že ob spoznanju, da sta bila takrat v moštvu tudi Anže Kopitar in Jan Muršak.



Toda obenem se je povratnik na selektorsko mesto podpisal tudi pod nekaj izjemnih izidov, med katerimi so seveda najbolj odmevali tisti z olimpijskega kvalifikacijskega turnirja za Soči 2014 in nato uvrstitev v uvrstitev v četrtfinale na teh nepozabnih igrah ob Črnem morju. Kdor dobro pozna 54-letnega Jeseničana oz. prebivalca bližnje Hrušice, si je na jasnem, da bi si težko želeli ustreznejšega moža za smiselno vodenje ekipe, odnos s slačilnico in temu primeren tudi motiviran odziv hokejistov. Prav zato se krivulja slovenskega reprezentančnega hokeja spet vzpenja. April v domačem Tivoliju in avgust na Norveškem pa bosta ponudila končno oceno o Kopitarjevem delu v prvem letu po vrnitvi.