Tiskane izdaje
Zagreb – Hokejska sezona se je komaj dobro začela, že je v naši soseščini drsal vodilni zvezdnik evropskih ledenih ploskev. Ilja Kovaljčuk se je namreč iz New Jerseyja vrnil v domovino, je najbolj cenjen igralec v KHL, svoje mojstrstvo je z goloma potrdil tudi ob gostovanju St. Peterburga pri Medveščaku. Po tekmi je odgovoril na nekaj vprašanj za Delo.
Pred dnevi ste na domačem ledu ugnali hokejiste Medveščaka, novince v močnem tekmovanju, tokrat so bili boljši od vas po kazenskih strelih – kako bi se ozrli na ti dve tekmi?
Že med prvim dvobojem sem se prepričal o tem, da imamo opravka s kakovostnim tekmecem. Dejansko se je zagrebški klub resno lotil vstopa v KHL, očitno pa je še posebej močan v domači dvorani. Medveščakovi igralci igrajo dobro na svoji ledeni ploskvi, ta je vendarle manjša od tistih, ki smo jih vajeni po Rusiji, dodatno energijo jim vlivajo navijači. A ne glede na vse skupaj bi se lahko zmage v Zagrebu veselili tudi mi.
Resda ste zabili dva mojstrska gola, a glede na priložnosti bi bili lahko še pogosteje na seznamu strelcev, kajne?
Res smo si vključno z menoj priigrali več lepih priložnosti za gol, pogosto smo poskušali tudi v trenutkih številčne premoči, a na žalost ni šlo. Povrhu so imeli Zagrebčani zelo zanesljivega vratarja, zapravljeno priložnost bomo pač morali nadomestiti drugje.
Pa ste se že dobro navadili na tekme v KHL, v kateri ste sicer igrali že med lansko prekinitvijo v NHL? Kako bi sploh primerjali ti dve tekmovanji med seboj?
Razlikujeta se, a obenem gre za dve najmočnejši hokejski ligi na svetu. Že septembra moraš igrati na visoki ravni, četudi je do odločilnih bojev in končne bilance še dolga pot. Zdaj sem v tekmovanju evropske hokejske elite, KHL je iz leta v leto boljša. Naključnih udeležencev tu ni, sleherna tekma je poseben izziv. Tekme so negotove, meja med porazom in zmago je tanka, kar ste nenazadnje videli tudi ta večer v Zagrebu.
Kaj pa breme? Ga pri moštvu, enem od jasnih kandidatov za lovoriko, občutite?
Uživam v takšnem bremenu! Zakaj? Ker vedno igramo na zmago. Za nami je armada navijačev, na sleherni tekmi si želiš pokazati največ, kar znaš. V zadnji sezoni KHL je to moštvo osvojilo 3. mesto po polfinalnem porazu s poznejšim prvakom Dinamom iz Moskve. Zdaj si želimo višje, s soigralci bi rad nastopil v velikem finalu …
Nazadnje ste sicer igrali v finalnem dvoboju onstran Atlantika pred poldrugim letom proti Los Angelesu s slovenskim asom Anžetom Kopitarjem – kakšni so spomini na tiste dni?
Takšnih tekem zlepa ne moreš pozabiti. In Anžeta seveda tudi ne, saj nam je že ob uvodu v finalno serijo zabil gol odločitve v podaljšku. Izgubili smo obe prvi tekmi na domačem ledu, povrhu je bil obakrat po 60 minutah igre izid neodločen. Lepo je biti udeleženec finala NHL, a seveda ne morem biti prav nasmejan ob spominu na končno slavje tekmecev.
Povrhu pa ste se vi v tistem finalu borili tudi s poškodbo?
O tem nočem razmišljati, sploh pa ne iskati kakšnih izgovorov. Najpomembneje je, da ni kakšnih posledic in da zdaj igram povsem brez težav.
Zdaj morate s soigralci že drveti na letališče. Vam je bilo sicer všeč v teh dveh zagrebških dneh? Koliko ste sploh spoznali novo okolje?
Prav želim si, da bi Medveščak dobil novo dvorano. S to ni sicer nič narobe, a očitno imajo tu ljudje radi hokej in si tako zaslužijo še več udobja. A prvo leto je za vsakogar zahtevno tudi po organizacijski plati. Kot sem vam že povedal, je ta liga iz sezone v sezono na višji ravni. Najsi gre za kakovost igralcev ali spremljajočo infrastrukturo.
