Tiskane izdaje
Kot številni slovenski hokejisti tudi on prihaja iz jeseniške hokejske šole, a v primerjavi s spoštovanja vrednimi predhodniki, državnimi reprezentanti in tudi pionirji te športne panoge pri nas je že z odhodom v NHL poskrbel za novo poglavje. In četudi je bil v tistih jesenskih dneh 2006 še novinec, prišel pa je v okolje, kjer hokej še zdaleč ne ohranja takšne prepoznavnosti kot v Montrealu, Detroitu ali Torontu, je zelo hitro opozoril nase.
Kot otrok je sanjal, da bi se nekoč preizkusil v sloviti NHL, z babico, profesorico angleščine, je radovedno spoznaval ta jezik, da bi se mu kar najhitreje privadil, ko bi nekoč zares pridrsal na severnoameriški led. »Ko sem še igral hokej v Sloveniji, sem si mislil, kako lepo bi bilo nekoč nastopiti med ameriško-kanadsko elito. Če pa se zdaj ozrem h karieri v NHL in spoznanju, da sem tu dočakal tako lep jubilej, res pomislim, da je to že prav poseben dosežek,« je v številnih pogovorih zadnje dni s severnoameriškimi novinarji poudaril Slovenec, obenem tudi kapetan pri svojem moštvu.
Poznavalci hokejske igre v Los Angelesu že dolgo nizajo hvalospeve o športniku, ki jih navdušuje tako na ledu kot ob njem. Njegovo obnašanje, odnos do soigralcev in v vsem natrpanem urniku tudi prijaznost do okolice so marsikomu za vzor. Vzvišenost mu je tuja, vedno se je trudil ostati preprost. Tudi ko je vstopil v slačilnico reprezentančnih risov ali ko je bil na nepozabnem turnirju v Sočiju v olimpijski vasi sostanovalec Žige Pavlina. »Tukaj je naš kapetan Tomaž Razingar, zato ima on prvo besedo pri moštvu,« je dejal takrat ob najodmevnejšem dosežku slovenskega hokeja na mednarodni sceni, uvrstitvi v četrtfinale OI. Ni ga bilo igralca ali člana strokovno-tehničnega štaba, ki ne bi poudaril prilagodljivosti asa iz NHL in izjemnega občutka za moštveni duh. Tako je bilo tudi dobri dve leti pozneje, ko je slovenska reprezentanca poskrbela za novi podvig, Kopitarjev delež je bil ob uvrstitvi na OI 2018 spet izjemen. Zato je seveda jasno, kako dobrodošla bi bila njegova vrnitev med rise v tem mesecu za SP skupine B v Kazahstanu.
Med Kralji le še trije v »klubu 1000«
Toda dotlej ga čaka še zadnji teden sezone v Severni Ameriki. Njegove že 13., tokrat po dveh letih brez končnice. Zdaj bo tako v zgodnjem torkovem jutru proti Calgaryju dočakal izjemen mejnik 1000 nastopov, nikakor ni nemogoče, da bi se po številu tekem v rednem delu prebil prav na vrh klubske zgodovine. Zdaj so pred njim še Dustin Brown (1113 tekem), Dave Taylor (1111) in Luc Robitaille (1077). V prejšnjih 12 sezonah je bil kar enajstkrat vodilni strelec moštva, pri 31 letih in njegovi izjemni telesni pripravljenosti gre verjeti, da je pred njim še lepo nadaljevanje športne poti. In če ne bo kakšnih zapletov ali nepredvidenih okoliščin, bo do konca kariere ostal v črno-belem dresu Kraljev iz Los Angelesa. Z njimi se je veselil edinih dveh Stanleyjevih pokalov v klubski zgodovini, kot kapetan uživa izjemno spoštovanje v slačilnici, pisarnah, na tribunah in tudi med tekmeci. »Ne vem, ampak zdi se mi, da bo igral, dokler bo lahko. On res uživa v tem, kar počne. Četudi so za njim izjemni napori na kakšni tekmi v odgovorni vlogi srednjega napadalca, po koncu sploh ni videti utrujen,« razmišlja dolgoletni soigralec, sicer odličen vratar, Jonathan Quick. Podobne besede mu v teh dneh namenjajo tudi številni drugi iz sveta hokeja. Tako bo že proti Calgaryju, še bolj slavnostno bo za slovenskega hokejskega kralja na sobotni tekmi proti Vegasu. To bo namreč zadnji hokejski dogodek sezone v areni Staples v Los Angelesu. Končnice pač ne bo, razočaranj je bilo za navijače precej. A tokrat bodo dobro razpoloženi. Ob posebni slovesnosti bodo spomini uhajali k izjemnim dosežkom Anžeta Kopitarja.
