Tiskane izdaje
Ni se treba prav pretirano ozirati v preteklost, da bi spoznali, kako učinek hokejistov iz Los Angelesa velikega dela športnih zanesenjakov ni vznemirjal. Toda nato se je moštvo z našim Anžetom Kopitarjem razveselilo dveh Stanleyjevih pokalov, nazadnje pa ostalo brez končnice. Pred začetkom nove sezone NHL je v severnoameriških hokejskih krogih eno ključnih vprašanj, kakšna bo prihodnost kalifornijske zasedbe.
Navzlic omenjenima lovorikama je sicer jasno, da hokej ob zahodni ameriški obali nikdar ne bo tako pomemben del dnevnega utripa, kot igro s palicami in ploščkom spremlja prebivalstvo v Montrealu, Torontu, Edmontonu ali Detroitu. A vseeno je nova zgodba o uspehu pred nekaj več kot tremi leti Los Angeles, ki je precej bolj znan po drugih športnih panogah, ob tem pa še po filmski industriji in glamurju, zelo vidno zapisala na prestižni severnoameriški hokejski zemljevid. Pa presenetljivo osvojena lovorika najboljšega moštva v NHL ni bila zgolj enkratni preblisk, temveč odtlej, od pomladi 2012, Kraljem iz Kalifornije pripadajo zelo vidne vloge. Nase so opozarjali že malce prej, ko so se po dolgih sušnih letih začeli uvrščati v mikavne izločilne boje končnice, a takrat jih širši krogi spremljevalcev hokejskega utripa po arenah ameriških in kanadskih mest še niso jemali prav resno. Nato pa se je začel izjemen niz, kajpak ob vedno znova izjemnem deležu Anžeta Kopitarja, ki je dodobra prepoznaven tudi v slovenskem prostoru.
Moštvo, ki je v zadnjih treh sezonah v končnici odigralo skupno kar 64 tekem, med 11 serijami pa se veselilo kar desetkrat, se je ustavilo v zadnji pomladi. Na 9. mestu konference je obstalo tik pred vstopnimi vrati prestižnega dela sezone, tokrat je bil pač zadnji vlak prehiter. Nekajkrat so ga v preteklosti Kralji ujeli dobesedno v zadnjih trenutkih, ko je ostri zvok piščalke že naznanjal njegov odhod. In kaj zdaj? Kar naenkrat so se dvakratni prvaki (2012, 2014) znašli pred dolgimi tedni brez tekem, imidž izjemnega moštva je kopnel tudi ob pripetljajih zunaj dvoran: ruski branilec Slava Vojnov je zaradi nasilja nad svojo spremljevalko moral zapustiti ZDA in bo poslej v KHL branil barve najbogatejšega evropskega kluba, SKA iz St. Peterburga, Jarret Stoll (zdaj že pri New York Rangers) in Mike Richards (brez kluba) sta se ujela v primež mamil in prepovedanih substanc …
Še nikoli tako dobro pripravljeni
Za prvega moža tekmovalne in kadrovske strategije kluba Deana Lombardija pobeg iz razburkanih valov zadnje sezone ni bila lahka naloga, v pričakovanju nove in sredinega štarta proti moštvu iz San Joseja je bil jasen: »Če smo se iz zadnjega razpleta kaj naučili, potem me prihodnosti ni strah. Biti le gledalec v končnici – ne, to niso prav posebni užitki!« A sleherni padec lahko napove tudi novi vzpon in če nam je že poleti, tako tudi ob našem zadnjem posebnem pogovoru, slovenski zvezdnik iz Los Angelesa omenil, da je dolge mesece brez tekem izkoristil za temeljito in sproščeno pripravo, je podobno razmišljal po vrnitvi na skupni septembrski tabor Kraljev tudi Drew Doughty, eden vodilnih branilcev hokejske Severne Amerike: »Seveda mi je bilo hudo, ko nisem igral v končnici, a nato sem v poletju poskusil kar najbolj uživati. In ko sem prišel septembra v telovadnico s soigralci, sem spoznal, da še nikdar nisem bil tako dobro pripravljen …«
Kakšni bodo prihajajoči tedni in meseci? To je najpogostejše vprašanje v trgovinah, lokalih in blagajnah za vstopnice okrog Staples Centra, prizorišča mnogih veličastnih hokejskih večerov zadnjih let. Nekateri se bojijo črnega scenarija, kot ga je spoznala Carolina pred osmimi leti. V NHL je branila šampionsko lovoriko, se v naslednji sezoni ni uvrstila niti v končnico, nato pa se je tudi oddaljila od severnoameriške hokejske scene. A tako Lombardi kot tudi jedro udarnih adutov, med katere poleg Kopitarja in Doughtyja nedvomno sodijo še vratar Jonathan Quick, slovaški strelec Marian Gaborik, Jeff Carter, podobno kot naš as zelo cenjeni srednji napadalec, se tega ne bojijo. Kajpak vodstvo stavi tudi na novince: Milana Lucica, v Bostonu pred štirimi leti člana šampionskega moštva, sicer v Vancouvru rojenega otroka srbskih staršev, ter Evropejca, švedskega vratarja Jhonasa Enrotha ter nemškega branilca Christiana Ehrhoffa. Sploh pa bodo nekateri hokejisti, tako tudi tisti s stare celine, pod posebnimi žarometi v NHL, saj bo čez eno leto spet oživljen turnir za svetovni pokal. Glede udeležbe akterjev gre pričakovati močnejše tekmovanje kot v majskih dneh svetovnega prvenstva, iz vrst Kraljev bosta v selekciji Evrope zagotovo nastopila Kopitar (širijo se celo govorice, da bi lahko nosil dres s prestižno oznako C) in Gaborik, Doughty in Lucic bosta najbrž med kandidati za kanadski seznam, Quick bo bržkone med tremi vratarji reprezentance ZDA.
Po talente k prvakom AHL
A do napovedovanega mednarodnega spektakla na ledu je še slabo leto, rdeča nit v taboru Los Angelesa kajpak pripada prihajajoči sezoni popravnega izpita. Med razlogi za neuspeh v lanski sezoni v Kaliforniji najpogosteje omenjajo nekaj črnih nizov petih ali šestih zaporednih porazov in takrat že pretirano samozavest, češ da se bo moštvo tako kot v preteklosti še pravočasno vrnilo na izhodišče za končnico. Obenem pa je zdaj napočil čas tudi za nove obraze, nenazadnje so se Manchester Monarchs, podružnično moštvo Kraljev, veselili Calderjevega pokala za zmago v AHL, nato pa se preselili na kalifornijski jug, tako da bodo poslej še bližje »velikemu bratu« in priložnosti, da bi se nekateri uveljavili pod povečevalnim steklom NHL.
Pred Darrylom Sutterjem, cenjenim trenerjem dvakratnih prvakov, je zdaj zahtevna naloga, da s prenovo slačilnice znova zgradi zmagovalno miselnost. In tudi zbistri pogled v dolgoročno prihodnost. Skoraj zagotovo še naprej s Kopitarjem. Slovenski hokejist, zdaj v napadu z Gaborikom in novincem Lucicem, bo namreč vstopil v zadnjo sezono svoje dolge pogodbe. Nove še ni na mizi, a po vsem videnem bi bilo presenetljivo, če za ključnega moža na ledu pri nadaljevanju zgodbe o hokejskem razcvetu v Los Angelesu ne bi izbrali prav 28-letnega Hrušičana.
