Ljubljana izgubila hokejsko pripadnost

Ljubljana – V deželah, kjer hokej na ledu ohranja v športni javnosti vidno prepoznavnost, občinstvo ponavadi posebno zaživi na začetku sezone ter na tekmovalnem vrhu končnice. V glavnem mestu dežele, ki bo na naslednjih OI predstavila svojo hokejsko vrsto, pa je očitno drugače …

Tudi manj natančni in zapriseženi spremljevalci dogajanja s palicami in ploščkom se bodo hitro spomnili, kako bežno in neodmevno je minila zadnja končnica za naslov prvaka med Olimpijo in Slavijo. V dvorani na robu mesta z eno tribuno za tisoč gledalcev, brez TV-prenosa, brez prestiža, »hladne vojne«, ki vedno znova zviša temperaturo na ledenih ploskvah po Severni Ameriki, Rusiji, Nemčiji, na Češkem ali Finskem in ne nazadnje tudi v avstrijski soseščini ali povsem nehokejski Italiji. A zgodba ni presenetljiva, najbolj ji je botroval potop Jesenic, dolga leta neuničljivega vira odličnih hokejistov in posledično tudi izjemne baze privržencev po vsej Sloveniji. Resda se bo na Gorenjskem ob prihajajoči soboti zapisalo novo poglavje, ko bo po poldrugem letu prenovljeno moštvo spet pridrsalo v svojo Podmežaklo, tokrat za točke v drugem kakovostnem razredu razširjenega avstrijskega prvenstva, a do odmevnih zmag in polnih tribun bo še zelo dolga pot.

To pa pogrešajo tudi v Tivoliju, kjer sicer ohranjajo mesto edinega slovenskega udeleženca v EBEL, toda po petih porazih v petih nastopih je sredi Ljubljane mogoče opaziti vse prej kot dobro voljo. Tudi pri večnem optimistu in pogosto duhovitemu Bojanu Zajcu, trenerju Telemacha Olimpije, ki mu pa kajpak ob pogledu na dno lestvice, kjer njegovo moštvo ostaja brez točk, nikakor ni do smeha. Pravzaprav ga tako razočaranega kot na petkov večer že dolgo nismo videli. Končno se je namreč ponudila priložnost za uspeh, KAC iz Celovca, ki na začetku sezone vedno igra zadržano, je povrhu prišel kar brez šestih igralcev udarnega moštva. Ljubljansko moštvo se z igro resda ni osramotilo, a če ne bo danes zasuka v Beljaku, kjer boj z moštvom nekdanjega Olimpijinega trenerja Hannuja Järvenpääja ponuja še prav poseben prestiž, bodo zmaji v oktober vstopili brez osvojene točke! Zajc se dobro zaveda nevarnosti izhodnih vrat, čeprav mu Matjaž Sekelj – nekdanji soigralec in zdaj prvi mož pisarne – zaupa in je z njim v prejšnji sezoni začrtal dolgoročno zgodbo.

»Toda nikakor ne bežim pred odgovornostjo. Dobro se zavedam, da najprej odgovarja trener, ko ni ustreznih izidov,« v analizi po petem porazu trener ni iskal izgovorov in si že vsaj s tem podaljšal kakšen dan zaupanja, ki ga ob enakem času pred enim letom njegov predhodnik Heikki Mälkiä ni več užival. A takrat so pri Olimpiji plačali davek tudi svoji napačni odločitvi in prepričanju, da bodo Mälkiäjeve izkušnje nadgradile Järvenpääjevo študioznost.

Kakorkoli, z Zajcem na klopi ali s kom drugim je jasno, da je ta čas Ljubljana zelo daleč od nekdanje hokejske pripadnosti. Lani jo je pač iz sivine potegnil prihod Jana Muršaka, zdaj takšne možnosti ni. Moštvo je slabše, sleherni poraz poraja nove dvome in ugibanja. Iz popolnega brezupa pa zeleno-beli tabor lahko potegneta le nadarjeni mladi val slovenskih igralcev in tudi trenerjev pošten pristop. Po tem namreč prekaša nekatere predhodnike kot tudi stanovske kolege iz drugih športnih panog.