Tiskane izdaje
Kot ponavadi v klubskih ligaških tekmovanjih se posamezniki prepletajo med vzponi in padci. Nikakor ne gre prezreti pomembnih vlog Jana Muršaka v Bernu, ki s povprečjem 16.000 gledalcev ohranja najvišji hokejski obisk na stari celini, Jana Urbasa in Mihe Verliča, članov udarnega napada Bremerhavna v najvišjem nemškem razredu, posameznikov v češki extraligi ter kajpak Roberta Saboliča v KHL. Obenem se je v to prestižno razširjeno rusko ligo po dopinški kazni na olimpijskih igrah vrnil Žiga Jeglič, med tistimi najvidnejšimi risi zadnjih let je ta čas brez kluba le Rok Tičar.
»Pogovarjal sem se z njim pred dnevi na Jesenicah, seveda si želim, da bi čim prej našel novega delodajalca. Na to zdaj pač ne morem vplivati, a sem si povsem na jasnem, da si glede na znanje in izkušnje zasluži igrati na visoki ravni,« pravi selektor, obenem tudi zadovoljen, da se Luka Gračnar vrača na ledene ploskve EBEL.
»Vesel sem zanj, saj prihaja v tekmovanje, ki ga res dobro pozna, zato bo lahko sproščen,« je dejal Jan ob vratarjevem prestopu iz Poprada v slovaški extraligi k Innsbrucku. Učenec šole hokejskih vratarjev na Jesenicah se je že v najstniških letih preselil k Salzburgu, se prebil tudi k članskem moštvu najbogatejšega kluba v regiji, ob koncu te sezone pa se preselil na vzhod Slovaške.
V Minsku zablestel Us
Zdaj je bil med tremi čuvaji slovenske mreže na turnirju v Minsku. Z njim je naša reprezentanca izgubila proti favorizirani domači beloruski vrsti z 1:4, prav s tem izidom tudi prvi dan proti Latviji, ko je bil v vratih Rok Stojanovič, remi po 60 minutah (2:2) pa si priborila z Žanom Usom, ki pa ni mogel preprečiti poraza v kazenskih strelih. »Us je odlično opravil svojo nalogo,« se je Jan po svojem uvodnem turnirju v selektorski vlogi ozrl k reprezentančnemu novincu iz alpske lige. Prav iz tega tekmovanja je bilo tokrat na seznamu več akterjev kot v preteklosti, tako se je del ekipe čez noč znašel na višji ravni. V izvedbi igralcev iz KHL, denimo Dinama Minsk ali Dinama Riga, so poteze hitrejše, drsanja in ustvarjalnosti je več, povsem razumljivo je, da so ti zlasti na prvi tekmi mlečnozobim risom povzročali težave.
»Res je, da je bilo naše moštvo ambiciozno in tudi sproščeno. V Minsku tokrat ni bilo visokih pričakovanj slovenske hokejske javnosti, drugače bo že prihodnjič, ko bomo imeli turnir doma,« se dobro zaveda selektor, pred katerim je bila sinoči še analiza zadnje tekme v beloruski metropoli s Francijo, nato se bo vrnil h klubskim obveznostim v Vipitenu in začel razmišljati o naslednji reprezentančni akciji februarja na Bledu. Seveda bo takrat pri moštvu več tistih dolgoletnih reprezentantov, ki so bili tokrat še prosti, obenem pa so nekateri v Minsku močno potrkali na vrata izbrane vrste, zato bodo ostali pod Janovim drobnogledom.
