Muršak: Zaradi Anžetove odsotnosti pri nas ne bo preplaha

Jesenice – Odštevanje do končnega seznama in poti na majsko svetovno prvenstvo se je med povabljenci na zbor slovenske hokejske reprezentance začelo zares. Posebej motiviran je vnovič videti kapetan Jan Muršak, ki bi se po klubski sezoni, v kateri ni uresničil vseh ciljev, rad potolažil z uspehom na SP. Z njim smo se pogovarjali po treningu na Jesenicah.

Konec je kratkih počitnic, ki ste si jih privoščili po klubski sezoni v Moskvi, kako je zdaj v teh dneh na Gorenjskem, ko ste morali svoje hokejske misli iz vašega ruskega vsakdana preusmeriti na slovensko reprezentanco?

Koristil mi je oddih, o tem ni dvoma, po vseh naporih, stresu in poškodbah sem se moral malce spočiti po koncu sezone pri CSKA. Ko prideš v reprezentančno slačilnico, pa je vedno lepo. Sprva seveda ni lahko, ker že nekaj časa zame ni bilo tekme, uvodni dnevi treninga so zato prav naporni. A vedno znova te navzočnost soigralcev v tej slačilnici motivira, moštveni duh ostaja, zato nam je tudi ob naporih lažje.

Toda tudi prilagajanje na igro pri reprezentanci je za vas najbrž drugačno od tistega, ki ste ga vajeni pri moskovskem klubu?

Nedvomno je drugače. Sleherni trening ponuja kaj novega, a obenem smo že težko čakali na prvo pripravljalno tekmo in zdaj tudi naslednje preizkušnje. Ni ga treninga, ki bi ti lahko nadomestil tekmo. Če pa nekaj časa ne igraš, kar sem nazadnje od slovesa v končnici KHL občutil tudi sam, ne moreš pričakovati vrhunske predstave. Tako je bilo tudi v Celju.

Proti Madžarom ste s soigralci v polju nihali, pokazali ste zmagoviti značaj, a si tudi pred to odločilno zadnjo tretjino privoščili nekaj napak …

Tudi zato je pomembna pripravljalna tekma, da se soočiš z morebitnimi napakami in jih nato naslednjič poskusiš odpraviti. Res, prav pretirane zbranosti v naši igri v določenih trenutkih ni bilo. Dvakrat sta nam tekmeca pobegnili sama pred vratarja, to se naši reprezentanci ponavadi ne dogaja. Predvsem v srednji tretjini moramo igrati bolj odgovorno.

Prihajajoči test, jutri v Ljubljani ob 19. uri s Kazahstanom, pa bo predvidoma še težji?

Zagotovo in prav je tako. Želimo si igrati z močnimi tekmeci, le tako se bomo zares soočili s tistim, kar nas bo potem čakalo na svetovnem prvenstvu. Sleherni nastop v elitni skupini zahteva prilagajanje na najvišjo hokejsko raven.

Kakšen hokej sicer pričakujete na tej jutrišnji tekmi proti tekmecem, s katerimi ste v dresu vašega moskovskega kluba že večkrat igrali za točke KHL?

Res je, naloge se bomo morali lotiti zelo odgovorno. Gre večinoma za hokejiste Astane, edinega kazahstanskega kluba v KHL, reprezentanca ima tudi peterko naturaliziranih tujcev, drsalno gre za zelo dobro moštvo. Dejansko pričakujem zahtevnejšo tekmo od torkove v Celju z Madžarsko, raven igre bo bližja tistim, kot jih bomo nato imeli na majskem svetovnem prvenstvu.

Glede vaše vloge ni dvomov, prihajate iz zgodovinsko najuspešnejšega hokejskega kluba stare celine, selektor Nik Zupančič vas je izbral za kapetana, zdi se pa, da takšne konkurence za posamezna mesta med risi še ni bilo?

Že zdaj lahko občutimo ta boj za vizume svetovnega prvenstva, pa še niso zbrani vsi kandidati za reprezentanco. Dejansko bo res zanimivo, kdo bo na končnem seznamu za Pariz, širše interne konkurence kot v preteklosti se lahko le veselimo. Predvsem pa je najbolj pomembno, da kakšnih hujših poškodb ne občutimo. Naj tako tudi ostane do prvenstva.

Jasno je le, da tokrat v reprezentančni slačilnici ne boste imeli Anžeta Kopitarja, našega edinega igralca iz NHL. Kako gledate na to njegovo odločitev, bo zdaj poglavitni cilj obstanka težje uresničljiv?

Ne smemo zganjati nikakršnega preplaha. Ko imaš hokejista v NHL, dejansko nikdar ne moreš vedeti, ali se bo po koncu svoje sezone lahko priključil reprezentanci ali pač ne. V preteklosti se nam je Anže nekajkrat pridružil, zdaj je pač drugače. Predvsem pa sem prepričan, da je imel naš selektor Nik Zupančič v pripravi oba načrta – z Anžetom v moštvu ali brez njega. Najbrž bo zdaj kakšna napadalna trojka sestavljena drugače, kot bi bila ob njegovi navzočnosti, imamo pa še dovolj časa za zares temeljito pripravo, zato ni čas za izgovore in opravičila.

Tudi za vami je sicer dolga in naporna sezona, v kateri vam poškodbe niso prizanašale, kajne?

Če se spomnim že prejšnje sezone, ko sem si zlomil nogo in predčasno sklenil tekmovalni ritem, je bil to le začetek vseh težav. Julija sem nato začel vaditi s protibolečinskimi in protivnetnimi tabletami, kar seveda ni bilo najbolje, a takrat sem pač tako pristopil ključnemu delu treninga za sezono. Toda pozneje sem staknil rano na želodcu, zato sem moral prekiniti vadbo v našem poletnem pripravljalnem taboru. A na srečo sem se vrnil pravočasno na led za naš olimpijski kvalifikacijski nastop v Minsku, pa se nato moral spet boriti za igralno mesto pri CSKA. In prav ko sem si utrdil nekdanji položaj, sem staknil izpah rame na blejskem reprezentančnem turnirju. Sledilo je dolgo okrevanje, spet sem se moral dolgo boriti za igralni čas. Res, kar preveč je bilo teh ovir med sezono …

Nakar ste še pri klubu doživeli razočaranje ob izpadu v drugem kolu končnice z Lokomotivom iz Jaroslavla.

Vse razen naslova zmagovalcev končnice bi bilo za nas razočaranje. Trikrat zapored smo bili prvaki rednega dela, nato preprosto nismo znali kronati dotedanjega dela sezone v sklepnih tednih. Začeli smo proti Jokeritu iz Helsinkov prav spodbudno, a ko se je iz naše učinkovite napadalne trojke poškodoval Greg Scott, se nam je igra sesula in nismo več našli protiorožja za Lokomotiv. Sicer pa: mi smo zdaj 7. klub po proračunu v KHL, pred nami so SKA St. Peterburg, Kazan, Omsk, Magnitogorsk, Ufa in Lokomotiv. Vsi tisti, ki so bili pozneje v polfinalu, so vložili več v sezono.

Boste še naprej igrali za CSKA?

Pogodba se mi je iztekla, ne vem še, kako bo v prihodnosti. Po eni strani bi rad ostal v Moskvi, je zares prava metropola, tudi za soprogo, ki je doma v ZDA, vedno znova z letalom zlahka dosegljiva in zanimiva. Nekatera mesta z zemljevida KHL so za nas pusta, Rusi so pač tam vajeni drugačnega življenja. Po hokejski plati pa bi se morda raje preselil h kakšnemu drugemu moštvu, pri katerem bi imel vsaj 15 minut igralnega časa na tekmo. Ponudbe so že, denarno ne bi bil na slabšem kot pri CSKA, kjer se bodo sicer okrepili z nekaterimi mlajšimi igralci. Ne vem, nisem se še odločil.