Neizpolnjeno ima le še olimpijsko željo

Ljubljana – Več kot desetletje je naokrog, odkar se je Marcel Rodman uveljavil kot eden vodilnih strelcev pri slovenski hokejski reprezentanci. Njegov delež naj bi bil viden tudi pri prihajajočih izzivih v sezoni, v kateri sicer prvič doslej nastopa za nemškega drugoligaša Bietigheim-Bissingen iz okolice Stuttgarta.

»Marsikdo pri nas si ne predstavlja moči nemškega drugoligaškega tekmovanja. Pravzaprav je v marsičem podobno EBEL, le da je med vodilnimi avstrijskimi klubi več denarja za kakovostne tuje hokejiste. Toda nazadnje se je tudi moje novo moštvo okrepilo z igralcem iz NHL,« nam je ob začetku pogovora dejal 31-letni hokejist. V mislih je imel TJ Galiardija, nazadnje napadalca pri San Joseju, pred tem tri sezone pri Coloradu.

Pri moštvu Bietigheima je ta čas devet tujcev, med njimi brata Rodman. Marcel je med ljubljenci navijačev, za septembrski učinek so mu na uradni spletni strani namenili 3. mesto, dve leti mlajši David pa je osmoljenec uvodnega dela sezone, saj si je med enim od ostrih dvobojev na ledu zlomil dlančnico in tako je zdaj na prisilnem počitku. Če ne bo zapletov, se bo na led vrnil do prvega reprezentančnega zbora v novi sezoni, to je za turnir v Ljubljani, od 9. do 11. novembra. Kot zdaj kaže, bosta takrat med risi tudi naša aduta iz NHL, Anže Kopitar in Jan Muršak.

»O seznamu lahko ta čas le ugibamo, res pa je, da bodo v večini ligaških tekmovanj po Evropi takrat poskrbeli za oddih in tako omogočili igralcem nastope za posamezne reprezentance. Precej bolj se bo očitno zapletlo pred naslednjim zborom sredi decembra, saj takrat pri nas v Nemčiji – pa še kje – ne bo prekinitev, tako da ne verjamem, da me bodo klubski delodajalci spustili med rise,« je dejal Rodman, ki se obenem dobro zaveda pomembnosti decembrskega zbora, saj bo ta sklepni pred februarskimi olimpijskimi kvalifikacijami: »Prav olimpijske igre pa so edino tekmovanje reprezentančne ravni, na katerem še nisem nastopil.«

Dolgoletnemu adutu slovenske izbrane vrste je malce žal le, da Slovenije ne bo v zdaj »njegovem« Bietigheimu. Prav tam bo namreč ena od olimpijskih kvalifikacijskih skupin, ki jo bo gostila nemška zveza, risi bodo gostovali v Vojensu na Danskem. »Kakorkoli, zdi se mi, da bi bili letos lahko blizu uresničitve tako želene poti na OI,« je dejal otrok jeseniške hokejske šole. Obenem je pritrdil opazki, da se je tudi pred kvalifikacijami za Vancouver 2010 risom v Hannovru ponudila lepa priložnost, a so plačali davek na popolno zmedo na organizacijski ravni in prvi an spoznavanja s takrat novim selektorjem Johnom Harringtonom. Udarnih slovenskih reprezentantov od aprilske uvrstitve med najboljše na svetu ni bilo več na skupnem zboru, za stik s številnimi našimi igralci na tujem je zadolžen Kopitarjev pomočnik Nik Zupančič: »Po tej plati ni nikakršnih težav, Nik se vedno znova o formi in udeležbi pri reprezentanci posvetuje tako s hokejisti kot z našimi delodajalci.«

Marcel Rodman s privajanjem na novo okolje ni imel vidnejših težav. V govornem prostoru nemškega jezika se že dolgo suče, nazadnje je igral na Dunaju, tudi v največji srednjeevropski deželi si je pred leti že služil svoj hokejski kruh. »Kot sem vam dejal, ni bistvenih razlik med EBEL in nemškim drugoligaškim tekmovanjem. Tu so le potovanja daljša,« pravi, saj jih iz kraja s 50.000 prebivalci, le 20 km od precej bolj znanega Stuttgarta, ločijo dolgi kilometri do Dresdna, Bremerhavna, Hannovra ali Weisswasserja. A dokler bo Bietigheim pri vrhu (ta čas je na 4. mestu), Marcel Rodman pa redno med strelci, bo v kraju, ki vneto spremlja hokejiste, prevladovala dobra volja. Za tiste, ki si želijo več zabave in tudi ogled iz leta v leto bolj odmevne nogometne bundeslige, pa ni daleč Stuttgart …