NHL: pri prvakih prijateljstvo odtehta pomanjkljivosti

Končno! Številni hokejski zanesenjaki po Severni Ameriki so si oddahnili, pa ne le ob spoznanju, da bo v sredo napočil konec počitnic v NHL, temveč tudi zato, ker se tekmovanje vrača k običajnemu urniku. V zadnjih dveh sezonah je bilo ob zamudah pri štartu zaradi pogajanj o dohodkih in olimpijski prekinitvi drugače. Naslov prvaka brani Los Angeles s slovenskim zvezdnikom Anžetom Kopitarjem.

Dolga desetletja so minevala, ko so tudi bolj površni spremljevalci palice in ploščka po ameriških in kanadskih mestih dobro vedeli, kje so doma kandidati za hokejski vrh. Z izjemo dobe nenadkriljivega Wayna Gretzkega, ki je konec osemdesetih in nato v devetdesetih poskusil zasukati zgodbo v Los Angelesu, moštva iz Kalifornije poznavalci niso nikdar šteli k najboljšim v NHL. In nato je še celo prvi naslov prvakov v klubski zgodovini (leta 2012) zbujal pomisleke, češ da se je enkrat pač zgodilo slavje, v prihodnje pa se bodo razmerja moči vrnila k ustaljenemu redu. Prav Kopitar, po Muršakovi selitvi v Rusijo edini Slovenec v NHL, pa je večkrat ponovil, da je prepričan o izjemni prihodnosti moštva v boju za vrh.

In res so nato Kralji spet izjemno opozorili nase. Ubranitve lovorike sicer ni bilo, a tudi poraz v konferenčnem finalu s poznejšimi prvaki iz Chicaga je prikimal napovedim, kajpak tudi Kopitarjevi, o nadaljevanju lepe zgodbe. Sledil je še drugi Stanleyjev pokal za Los Angeles in v zadnjih napovedih ter tudi na stavnicah onstran Atlantika nihče več ne pozablja na moštvo z vidnim slovenskim akterjem. Tri dni pred začetkom je tako na stavniškem vrhu Chicago, a tik za njim že Boston in Los Angeles. Sledijo Anaheim, Pittsburgh in St. Louis.

Kako težko je ubraniti lovoriko, razkrivajo zadnje sezone, ko navzlic nekaterim odličnim moštvom ni bilo zaporednih zmagoslavij. Nazadnje so se ga veselili v Detroitu pred 16 leti, takrat z velemojstri hokejske igre: Stevom Yzermanom, Nicklasom Lidströmom, Brendanom Shanahanom, Vjačeslavom Fetisovom itn. Čas od t. i. dinastij pa je sploh že oddaljen, četudi najbolj vzneseni hokejski privrženci v Los Angelesu razmišljajo o tem, da bi prav Kralji lahko pisali novo poglavje v knjigi, v kateri najvidnejši dosežki zaporednih Stanleyjevih pokalov pripadajo Montrealu, Torontu, Edmontonu in NY Islanders.

Za ustvarjalce kanadskega športnega portala sportsnet.ca ni dvoma – LA Kings so med udarnimi kandidati za naslov. »Pravzaprav imajo najboljše moštvo na severnoameriškem hokejskem zemljevidu,« so zapisali na omenjeni strani, kjer sploh rdeča nit pripada NHL, kar nazorno kaže tudi ura na vrhu, ki odšteva do sredinega prvega meta ploščka. Ob trditvi o moštvu brez konkurence so najvidneje podčrtali prav Kopitarja, a nato razgrnili pohvale tudi drugim igralcem moštva, od vratarja Jonathana Quicka naprej. Kot pomanjkljivost pa omenjajo – kar seveda ni presenetljivo – učinkovitost. Glede na živahnost in ustvarjalnost na ledu bi morali zadeti večkrat, razmerje v igri petih proti petim pri tem moštvu razkriva 4. mesto od spodaj navzgor …

A moč kalifornijske slačilnice se skriva očitno tudi v izjemnem prijateljstvu in moštvenem duhu, ki ga je vselej ob svojih vrnitvah v domovino omenjal Kopitar, zdaj je o tem spregovoril tudi Marian Gaborik. Učinkoviti slovaški napadalec je namreč že dolgo na severnoameriški sceni, vedno znova mu je pripadala vidna vloga, a se pri NY Rangers, Minnesoti in Columbusu nikdar ni veselil najprestižnejše lovorike klubskega hokeja, Stanleyjevega pokala. Resda ga pri 32 letih še ne štejejo za veterana, a obenem se je tudi upravičeno spraševal, ali bo kdaj doživel takšno veselico v domačem Trenčinu, kot so jo Zdeno Chara, Marian Hossa in Tomaš Kopecky. Vsem trem je namreč mesto, sicer valilnica izjemnih slovaških reprezentantov, ploskalo, ko so se domov vračali s Stanleyjevim pokalom, a letos poleti je bil aplavza deležen tudi Kopitarjev soigralec. Prestižno lovoriko je takrat predstavil na Pohodi, največjem poletnem festivalu na Slovaškem, pozneje je pritegnil pozornost, tudi v Los Angelesu, ko je iz pokala na opečene kruhke mazal tatarski biftek …

A kakorkoli, s 14 goli najboljši strelec končnice bi po prvih načrtih igral le do konca sezone. In ko so mu pri klubu za novo sedemletno pogodbo ponudili 34 milijonov ameriških dolarjev, so si sledile napovedi, češ da bi ga lahko plačali več in bi zategadelj lahko preselil h kateremu od bogatejših delodajalcev. Vendar pa zanj ni bilo dvoma. Želel je ostati pri moštvu, pri katerem medsebojni odnosi odtehtajo morebnitne pomanjkljivosti, tudi denarne. In prav zato so Los Angeles KIngs tudi pred sezono 2014/15 zapisani zelo visoko. V boju za tretjo lovoriko v štirih letih.