Tiskane izdaje
Celje – Seveda ni nobenih dvomov, da v športnih krogih ob Savinji te dni najbolj odmeva zadnja rokometna drama z nesrečnim koncem za domače ase proti tekmecem iz Zagreba, a včerajšnje srečanje s podpisom pogodbe o sodelovanju vodilnih iz hokejskega kluba ter podjetja Elektro Celje bi lahko oživilo tudi Mestni park in morda celo kot nekoč napolnilo tribune.
Verjetno jih ni prav veliko niti v Knežjem mestu niti na hokejsko zapriseženih Jesenicah, ki vedo, da sta kluba nastala domala hkrati, celjski celo mesec ali dva prej. V Podmežakli pišejo 6. januar 1948 za rojstni dan svoje velike zgodbe na ledu, Celjani so bili pri ustanovitvi še hitrejši in dasiravno pozneje niso pobirali lovorik v slogu železarjev, je bilo ob ledeni ploskvi v mestu, ki je vendarle bolj pripadalo rokometu in atletiki, pogosto zelo živahno. Najbolj ob koncu sedemdesetih, ko je rumeno-modri dres oblekel Bine Felc, do prihoda Anžeta Kopitarja morda celo najboljši hokejist v našem prostoru, Celje pa je izjemne trenutke nato doživljalo tudi v prvih letih slovenske osamosvojitve, stopilo pred prag uvrstitve v finale, a podviga nato le ni dočakalo. Četudi je sredi Jesenic med sezono nasulo domačemu moštvu 9 golov, z zmago pa je utišalo tudi polno tivolsko dvorano …
Sledil je denarni razpad, hokeja na članski ravni v Celju ni bilo skorajda dve desetletji. Nato pa je peščica zanesenjakov zavihala rokave, sestavila novo moštvo, vodilni vlogi zdaj pripadata nekdanjima igralcema: Sandi Sendelbach je predsednik, Rok Rojšek trener. Včeraj pa sta si oba tudi oddahnila, ko so se pri podjetju Elektro Celje odločili, da bodo glavni pokrovitelj. Resda tu še ne gre za neke sanjske zneske, ob katerih bi hokejisti lahko čez noč začeli razmišljati o silno ambicioznih načrtih, vseeno pa s sedanjim proračunom približno 200.000 evrov na sezono (za primerjavo: jeseniški naj bi bil dvakrat višji, avstrijski klubi v INL pa poslujejo z več kot trikratnim zneskom, okrog 700.000) računajo na spodobno zimo in tudi z jasnim tekmovalnim ciljem – uvrstitev v končnico drugega kakovostnega razreda razširjene avstrijske hokejske zgodbe.
Celjani so v novo sezono INL vstopili doma s porazom proti Feldkirchu z 1:4, realnost se bo verjetno sukala okrog boja za vizum za končnico z bolj primerljivimi moštvi: Playboyem Slavijo, Kapfenbergom, najbrž Zell am Seejem. »Nad pristopom našega zdajšnjega moštva ni pripomb, v vratih se je izkazal Rok Stojanovič, okrepitev iz Kranja,« je poudaril Rojšek, ki bi – če bi proračun to omogočal – moštvo rad okrepil še z enim kakovostnim branilcem.
»Ne gre pa le za želeni vzpon prvega moštva. V regiji z več kot 300.000 prebivalci imamo v Mestnem parku edino drsališče, naslednji dve sta v Ljubljani in Mariboru. Radi bi mladim približali hokejsko igro, na tribuno pa privabili več od 150 obiskovalcev, kolikor si jih je ogledalo prvo tekmo sezone,« sta podobno razmišljala tako Sendelbach kot tudi Mitja Terče, direktor pokrovitelja, pri katerem bodo mesečno krili stroške moštva, za zdaj pa so podpisali pogodbo za eno leto, nato naj bi jo podaljševali. Morda nekoč tudi za celjske nastope v EBEL? »Seveda je naša želja tudi to, uresničitev pa je vendarle daleč,« si je na jasnem trener. Pa ne gre le za moštvo. V primeru vstopa med avstrijsko elito dvorana s 500 sedeži ne bo več primerna …
