Ocene ne bo, dokler se ne bo končalo DP

Poteze Tomaža Vnuka, enega vodilnih slovenskih hokejistov v letih samostojnosti, so bile na tivolskem ledu vselej pod posebnim drobnogledom. A zdaj so tudi ob ploskvi in v pisarni – nekdanji reprezentančni kapetan je predsednik SŽ Olimpije. Ta se je hitro, po porazu z 0:4 v seriji proti SIJ Acroniju Jesenicam, poslovila od končnice alpske lige, pred njo pa je še izziv boja za domačo lovoriko.

Hokejske sezone še ni konec, toda v Tivoliju so se za nekaj časa zaklenila vrata tribun. Kakšno je razočaranje po tako hitrem slovesu in spodrsljaju proti vašim največjim tekmecem, hokejistom SIJ Acronija Jesenic?

Ozrl bi se k celotnem dosedanjem delu sezone, ne le k tej končnici, in bi ga označil za uspešnega. Naše moštvo se je uvrstilo v končnico alpske lige in tako uresničilo poglavitni tekmovalni cilj na mednarodni sceni. Seveda pa si obenem moramo priznati tudi grenak priokus. A včasih želje presegajo realne zmožnosti, četrtfinale je pač naša zadnja postaja te končnice.

Toda privržence zeleno-bele barve močno boli tako hitro slovo proti največjim tekmecem z Jesenic.

Slovo je bilo res hitro, a v prav posebni seriji. Končni izid 0:4 prikriva marsikatero značilnost s posameznih tekem. Prvi dve sta bili izenačeni, na tisti drugi v Tivoliju smo bili zelo blizu zmagi. Lahko bi zmagali tudi v prvo na Jesenicah, v tem primeru bi imeli drugačno končnico. V nadaljevanju četrtfinala smo padli, četudi moram poudariti, da se te zadnje tekme v Ljubljani (6:0 za Jesenice, o. p.) še zdaleč nismo lotili slabo. Do polovice tekme smo bili v igri za uspeh, po zaostanku z 0:3 pa ni bilo več niti prave volje niti samozavesti.

Od kod takšna razlika v ključnih trenutkih pomembnih tekem med vašim moštvom in jeseniškim, ki se zdaj v miru pripravlja na polfinale AHL z Rittnom?

Za obrazložitev razlike, ki jo omenjate, se moramo vrniti nazaj v prejšnje poletje. Nas je hokejska zveza prijavila v alpsko ligo, sami si namreč pri Olimpiji tega nismo mogli privoščiti, saj ob začetku prejšnjega poletja, ko se moštva že resno pripravljajo na novo sezono, nismo imeli še niti ene podpisane pogodbe. Še avgusta si sploh nismo bili na jasnem, kakšen hokej – in če sploh – bomo igrali v Ljubljani. Na drugi strani pa imamo Jesenice, kjer moštvo gradijo tri ali štiri leta, zato je zdaj tudi uspešno. V vsej tekmovalni mrzlici tudi pri klubu pozabljamo, v kakšnih težavah smo bili, zato ostajam pri tem, da je že uvrstitev v končnico uspeh. Vem, nekateri so pričakovali več, a nekatere napovedi so bile tudi črnoglede, slišal sem pred sezono, da bomo zadnji v alpski ligi …

Toda tista septembrska predstavitev moštva na magistratu in ob navzočnosti ljubljanskega župana ter novega glavnega pokrovitelja je obetala visoke cilje, kajne?

Takrat smo spregovorili o končnici alpske lige in naslovu državnih prvakov. Prvo smo dosegli, za šampionsko zvezdico se bomo še resno borili, zato niti ekipe niti posameznikov ne bom ocenjeval, dokler se ne bo končalo državno prvenstvo. Všeč mi pa je, da smo v Tivoliju obdržali članski hokej pri življenju ter predstavili tudi novi val igralcev. Pri nas so zdaj zbrani hokejisti iz različnih slovenskih krajev, vedno pa je tako, da nekateri potrdijo ali celo presežejo pričakovanja, drugi, žal, ne.

Večkrat ste nam ponovili, da je bila usmeritev kluba in Slovenskih železnic, vašega pokrovitelja, ohraniti slovensko hokejsko šolo, pa vseeno: mar ne bi vašemu moštvu pomagali okrepitvi iz tujine na ravni dveh jeseniških, vratarja Clarka Saundersa in napadalca Markusa Piispanena? Zaradi tega najbrž slovenska šola ne bi trpela …

Seveda se strinjam z vami, da kakovosten tujec lahko domačemu jedru pomaga. Toda poglavitna želja je bila najprej sploh ohraniti hokej v Ljubljani. Smo komaj v prvi sezoni AHL, naučili smo se marsikaj, pridobili čas za strategijo prihodnosti. Pri tujcih pa ne gre le za učinek na ledu, temveč tudi za osebe želenega močnega značaja. Takšne bi v prihodnje potrebovali v naši slačilnici.

Kako pa gledate na trenersko stroko?

Razmišljam o različnih značajih in strokovnjakih, obenem se tudi zavedam, da če delamo na dolgi rok, v slovenskem prostoru potrebujemo nova trenerska imena. Zato sem tudi razmišljal o Juretu Vnuku, ne moremo se nenehno vrteti v krogu tistih, ki so navzoči dolga leta.

Na Jesenicah so očitno zadeli v polno s ponujeno priložnostjo Gabru Glaviču.

Nedvomno, tudi Gaber sodi med nova imena v trenerskem prostoru slovenskega članskega hokeja.

Pa ste razmišljali o nekdanjem selektorju in vašem dolgoletnem soigralcu Niku Zupančiču? Mar ne bi bil zanimiv njun trenerski dvoboj z Glavičem, saj sta oba sodelavca pri strokovnem štabu risov?

Seveda sem razmišljal, tudi pogovarjal sem se z Nikom o njegovi vlogi na Olimpijini klopi, a dejal mi je, da bi se dejansko rad posvetil le delu pri reprezentanci in nalogam s selektorjem Karijem Savolainenom in drugimi člani štaba.

In potem ste Andreja Brodnika, s katerim ste vstopili v sezono, zamenjali z vašim mlajšim bratom Juretom Vnukom, kako se ozirate k opazkam, da ste pomanjkanje odmevnih izidov reševali kar v družini?

Ko sem se odločal za novega trenerja, sem pričakoval očitke, češ da pomagam bratu. Toda naloga ga je doletela v nehvaležnem trenutku. Dokler je prej vodil naše mlajše selekcije, je imel več miru, zdaj občuti pritisk pričakovanj širšega okolja. To da je moj brat, je v tem primeru zanj predvsem ovira, ne pa prednost.

Pa se boste strinjali, da je v tem četrtfinalu AHL pretiraval pri nekaterih izjavah in tudi verbalni komunikaciji z navijači tekmečevega moštva?

Poglejte, na prvi tekmi tega slovenskega četrtfinala AHL ni bilo niti 2000 gledalcev, na naslednji jih je bilo še dobrih 500 manj. Povrhu smo si na tej tekmi št. 2 v Tivoliju po prikazanem zaslužili zmago, Jure se je pač odzval v svojem slogu. Ne obsojam ga, igral je dolgo hokej, zanimal ga je uspeh na ledu, verjemite, vse je ohranjal pod nadzorom. S kakšno vročo izjavo je po psihološki plati poskušal motivirati svoje moštvo in če pomislite, da je morda prav zaradi teh njegovih besed na naslednjo tekmo v Podmežaklo prišlo vsaj 500 tistih gledalcev, ki bi morda ostali doma, je bil učinek na dlani. Derbi se je spet znašel v središču pozornosti slovenske športne javnosti, jeseniška dvorana je že kazala tisto prepoznavno podobo iz preteklosti. Zato so nam tekmeci lahko hvaležni.

Pa jim zavidate, da kažejo na ledu, klopi za igralce in tudi tribunah precej več vznesenosti kot pri vašem klubu, pripadnost Jesenic je prav posebna, že dolgo znana v slovenskem športnem prostoru?

Res je tako, toda, kot sem dejal, to moštvo Jesenic je že dolgo časa, v približno štirih letih je udaril na plano značaj igralcev, drži pripadnost je drugačna kot pri nas. Tudi glede prevzemanja odgovornosti so posamezniki v jeseniški slačilnici na visoki ravni, nas vse te naloge še čakajo.

A kako se boste potemtakem konkurenčno prav kmalu lotili boja za naslov državnih prvakov?

O motivu ne sme biti dvomov, igralci z našega seznama pa imajo lepo priložnost, da prav v slovenski končnici pokažejo, koliko veljajo. Prav zato sem dejal, da nočem nikogar ocenjevati, dokler ne bo konca tekmovalne sezone.

Kako pa se zdaj ozirate k alpski ligi, potem ko ste v tem tekmovanju potegnili črto za to sezono?

Gre za koristno in nedvomno kakovostno merjenje moči. Moštva Asiaga, Rittna in Jesenic pa po kakovosti sodijo v EBEL.

A vsaj glede slovenskih prvakov je jasno, da jim denarne zmožnosti še ne omogočajo vstopa med avstrijsko elito?

EBEL je v marsičem precenjena, pogodbe posameznikov so visoke in po tej plati jim v AHL ne moremo slediti. Tako za Jesenice kot Olimpijo je jasno, da brez poldrugega milijona evrov proračuna nima smisla siliti v EBEL.

Kako pa gledate na EBEL za moštva do 20 let, med katerimi Jesenice igrajo v polfinalu končnice in imajo jutri odločilno tekmo za vstop v finale, Olimpije pa v tej sezoni sploh ni bilo v tekmovanju?

Pred sezono smo se dogovorili s Slavijo, da bo nastopila v tej EBEL za mlade hokejiste, za prihodnost pa se kar bojim, da z Založani skupaj ne bomo imeli dovolj igralcev za eno moštvo v tem tekmovanju. Na Jesenicah imajo zdaj zelo spodoben rod hokejistov, ki trkajo na vrata prvega moštva, v Ljubljani pa hokejisti plačujemo davek, ko je v Tivoliju kraljevala košarka, takrat pa tri dni v tednu zaradi evropske lige naša ledena ploskev ni bila v uporabi. Danes smo tako zdesetkani pri selekcijah do 18 in 20 let.

Sploh marsikateremu poznavalcu ne gre v račun, da niti v Ljubljani niti na hokejskih Jesenicah ni ob glavni dvorani še ene ploskve za trening. Mar ni to danes glede na številne starostne selekcije in nabit urnik že nuja?

Ko sem prvič stopil na led pri svojih štirih letih, torej 1974., so bile razmere za trening v Tivoliju takšne kot danes. A takrat je imelo člansko moštvo 20 tekem na sezono, pri klubu pa so bile še tri starostne selekcije. Zdaj je slednjih več, tekem za udarno ekipo na različnih ravneh prav tako. Z mestno občino se pogovarjamo o še enem objektu, ploskev pod našo dvorano bi res kazalo urediti, toda zdaj so na vrsti v Ljubljani še nekateri drugi objekti, zato moramo ostati potrpežljivi.

Pa so igralci in vaši partnerji, denimo dobavitelji opreme, po vseh letih težav v hokejskem Tivoliju potrpežljivi glede izplačil in prihodnosti?

Najbolj pomembno je, da nimamo nikakršnih dolgov niti do igralcev, niti do opremljevalcev, niti do kogarkoli drugega. Marsikaj smo se v tej sezoni naučili, želimo si korak naprej. Po strateški, strokovni in organizacijski plati. Moramo poskrbeti za poletne skupne priprave in se bolj temeljito lotiti naslednje sezone kot pa te, pred katero smo lahko le ugibali o naši prihodnosti.