Podobno kot Los Angeles Kings z Anžetom Kopitarjem v sloviti severnoameriški NHL so tudi pri SKA St. Peterburg edini dve šampionski lovoriki v klubski zgodovini osvojili v kratkem presledku, obakrat s kapetanom Kovaljčukom. Eden vodilnih ruskih hokejistov zadnjega desetletja, v olimpijskem Sočiju denimo na predstavitveni novinarski konferenci član pokra domačih asov z Jevgenijem Maljkinom, Aleksandrom Ovečkinom in Pavlom Dacjukom, je dolgo čakal na veliko moštveno nagrado. Blizu ji je bil onstran Atlantika leta 2012, a s soigralci iz New Jerseyja v velikem finalu za Stanleyjev pokal ni bil kos slovenskemu asu in njegovim Kraljem. Ti so podvig ponovili dve leti pozneje, ko pa se je Kovaljčuk že sprijaznil, da navzlic imenitnim predstavam med najbolj cenjeno hokejsko druščino ne bo osvojil naslova. Vrnil se je v domovino in v St. Peterburgu začel pisati novo zgodbo.
Klub dolge tradicije, ustanovljen kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1946, je ohranjal uspešno sovjetsko hokejsko šolo, vzgajal številne ase, med katerimi je bil najbolj znan trikratni olimpijski prvak Aleksej Kasatonov, toda na vrh državnega prvenstva se ob koncu nikdar ni povzpel. Do leta 2015, ko so ob reki Nevi tretjo sezono zapored imeli bogato moštvo z velikim zvezdnikom iz NHL. Kovaljčuk namreč ni vztrajal po poti mlajših Maljkina in Ovečkina, vrnil se je v domovino, četudi ne v Moskvo, kjer je odraščal v Spartakovi šoli. Kot izjemno nadarjenega najstnika so ga privabili v Severno Ameriko, po več kot desetletju učinkovitega hokeja čez lužo pa se je vrnil v domače kraje k najbogatejšemu klubu evropske hokejske scene. Uradnega proračuna v St. Peterburgu nikdar niso objavili, a poznavalci pravijo, da za dohodke igralcev namenjajo prek 50 milijonov $ letno, kapetanu pripada poseben razred, bojda nikjer več v NHL ne bi zaslužil toliko kot pri prvakih razširjene ruske lige. A nihče mu v pisarni in slačilnici ničesar ne očita – pred dvema letoma je kot kapetan in strelec odločilnega gola v finalu končnice soigralce odpeljal k zgodovinskemu naslovu, prvemu za St. Peterburg na ledeni ploskvi, zdaj je podvig ponovil. Ob poškodbi Dacjuka, še enega povratnika iz NHL, mu je spet pripadel dres s prestižno oznako C, imenitno je krmaril z moštvom čez visoke ovire tekmecev v končnici, na zadnji tekmi v Magnitogorsku pa zabil gol odločitve za drugi Gagarinov pokal bogatega kluba.
Kdor bi se hitro ozrl k letošnji končnici KHL, bi si mislil, da si je SKA zlahka priboril lovoriko. Z izjemo enega poraza v posamezni seriji (v polfinalu z Lokomotivom pa celo z izidom 4:0) je bil namreč učinek igralcev trenerja Olega Znaroka, obenem tudi selektorja ruske reprezentance, brezhiben. »Vem, zdaj si bodo res mnogi mislili, češ sprehodili smo se do naslova, a še zdaleč ni bilo tako. Tekmeci so nas iz tedna v teden vedno znova prisilili, da smo pokazali kar najvišjo raven. Tako Lokomotiv kot tudi moskovski Dinamo in v uvodnem kolu Vitjaz so zaslužni, da smo bili v finalu tako močni,« je povedal hokejist, ki v St. Peterburgu ohranja ugled izjemnega junaka, v taborih tekmecev pa nad njegovo vzvišenostjo na ledu niso prav pretirano navdušeni. A kakorkoli, zdaj je v taboru zmagovalcev, deleža na poti k novemu naslovu mu nihče more vzeti, povsem razumljivo je, da si ga pri reprezentanci želijo tako na bližnjem svetovnem prvenstvu kot tudi na naslednjih olimpijskih igrah. »Dovolite mi vsaj kakšen dan za slavje in počitek. Nato se bomo pogovarjali o izbrani vrsti,« v svojem znanem zadržanem slogu do medijev ni hotel preveč razpredati o vprašanju, če bo po dolgi klubski sezoni zbral dovolj moči za reprezentančni dres. Previden je ostal tudi ob namigu, kako je kot Spartakov otrok pospremil nedeljsko zmago rdeče-belih moskovskih nogometašev v boju