Tiskane izdaje
Ljubljana – Glave so se po novem izpadu slovenske hokejske reprezentance iz najvišjega svetovnega razreda ohladile, vseeno pa včeraj vodstvo zveze še ni imenovalo novega selektorja, potem ko je Matjaž Kopitar odstopil. Prvi kandidat Nik Zupančič, dosedanji Kopitarjev pomočnik, si je ob ponudbi vzel čas za premislek.
Zupančičeva včerajšnja odločitev nikakor ni bila presenetljiva, tudi v preteklosti se je sleherne naloge lotil premišljeno in temeljito. Tako je sodeloval s hokejskimi reprezentanti po Evropi med klubsko sezono, ko je bil Kopitar v ZDA, tudi za zadnje vodenje jeseniškega moštva – ko je kot prvi Ljubljančan na klopi razveselil Podmežaklo z naslovom državnih prvakov – si je zaslužil aplavz polnih tribun. Potem ko Kopitar po petih zaporednih sezonah noče več opravljati dela selektorja, kar je potrdil tudi na včerajšnji seji strokovnega sveta, se je zdela najbolj logična izbira nadaljevati z nekom, ki ta rod dobro pozna. Razmislek o okrepitvi iz tujine je bil vodilnima pri zvezi, Matjažu Rakovcu in Dejanu Kontrecu, pretirano oddaljen, saj za kakovostnega strokovnjaka iz ene od hokejskih velesil dejansko ni denarja. Povrhu pa gre ob tem pripisati, da zadnji trije poskusi s tujci (Ted Sator, Mats Waltin, John Harrington) niso ponudili prav nikakršnega presežka!
Kakorkoli, že ob slovesu z Ostravo je bilo takoj jasno, da sta najresnejša kandidata za naslednika dosedanjega selektorja Nik Zupančič in Ivo Jan, nekoč soigralca. Prvi je že pet let član reprezentančnega štaba, Jan se je lotil izziva na Olimpijini klopi, pa se nato pred slabim letom pridružil novemu strokovnemu štabu v Gradcu, kjer bo ostal tudi v prihodnje. Zato tudi ni hotel razmišljati o glavni vlogi pri slovenski vrsti, obveznosti pri klubu na tujem v EBEL mu preprosto ne omogočajo niti časa niti popolne sproščenosti za vodenje risov.
Zupančič? »Za zdaj vam lahko le prikimam, da sem res ob sestanku strokovnega sveta prejel ponudbo zveze, a ker gre za odgovorno vlogo selektorja, se ne morem odločiti kar čez noč. Za to potrebujem nekaj časa za premislek,« nam je dejal včeraj in ob vprašanju, kako mu kaže glede nadaljevanja uspešne zgodbe na Jesenicah, kamor se je pod njegovim vodstvom prejšnji mesec vrnil naslov državnih prvakov, odgovoril: »Prav nič se še nismo pogovarjali na Jesenicah o novem sodelovanju.« Tudi ta izjava pa ne preseneča, saj se je 46-letni strokovnjak že dan po zmagoslavju v Podmežakli lotil dela pri reprezentančni vrsti. Kot vsi do zadnjega pri izbrani vrsti, ki je v zadnjih petih letih dejansko delovala kot usklajena družina, ni skrival razočaranja ob novem slovesu z elito. Verjeti gre, da med razpoložljivimi trenerji najbolje pozna razmerja in hierarhijo v slačilnici, pri kateri v nasprotju s preteklostjo ni bilo odpovedi zaradi »bolezni« ali podobnih izgovorov. Seveda prihodnost – ne glede na to, kdo bo trener – prinaša tudi spremembe na ledu, preverjanje novih moči, želeno dokončno uveljavitev Žige Pešuta, Gregorja Koblarja, Roka Leberja, Žige Grahuta in drugih, ki niso več mlečnozobi, dobro bi se bilo pogovoriti tudi z Rokom Pajičem, ki mu pri ambicioznem češkem drugoligašu iz Budejovic pripada ena vodilnih vlog.
Vsekakor pa bo treba storiti korak naprej tudi pri prodoru zunaj slovenskih meja, prebiti zid tudi za tesnejše sodelovanje z najuglednejšimi hokejskimi deželami. In tudi po tej plati je povsem razumljiva usmeritev HZS z Zupančičem in Janom. Oba namreč ohranjata na tujem številne stike. Prvi denimo s Karijem Savolainenom, doslej sploh najuspešnejšim tujcem na slovenski reprezentančni klopi, kot tudi z Bengtom-Åkejem Gustafssonom, slovitim švedskim soigralcem iz zmagoslavnih dni pri Feldkirchu. Tudi Janove naveze nikakor niso od muh. Ne le, da je igral po klubih v Nemčiji, na Finskem, v Avstriji, temveč se je nazadnje ukvarjal tudi s športnim menedžerstvom, zato bi nekatera vrata odprl lažje kot kakšen obetajoči trener, ki pa bi bil brez vidnejših sledi na tujem.
