Radi imajo hokej, pozabijo pa na avtobus

Murajca in Rok Pajič kot oče in sin ter trener in igralec pišeta nenavadno hokejsko zgodbo v Pontebbi.

Objavljeno
03. oktober 2012 12.59
Bled 12.5.2012, Murajca Pajic foto: Tomi Lombar
Siniša Uroševič, šport
Siniša Uroševič, šport

Tablja – Italijanska hokejska scena se suče okrog goratih predelov Južne Tirolske in Benečije, tradicija ohranja to igro v Milanu. A za hitro panogo na ledu živi tudi Tablja, po italijansko Pontebba. Slovenci, ki smučajo v Trbižu ali na Mokrinah, poznajo to malce večjo vas, v kateri nenavadno hokejsko zgodbo pišeta Murajca in Rok Pajič.

Murajca je bil vrsto let reprezentant, v zadnjem desetletju se je uveljavljal kot trener, najvidneje prav v Italiji. Vrnil se je domov, najprej v nogometnem Mariboru poskusil oživeti ledeno ploskev na Taboru, a sanje o vstopu v EBEL so tam vsaj za zdaj ostale neuresničene. Pomladi je bil najresnejši kandidat za novo jeseniško zgodbo. A te se je povsem sesula, preden se je vrnil v Podmežaklo, novi izziv pa je tako našel v bližnji Tablji, natanko eno uro vožnje z domačih Jesenic. Povsem nenačrtovano se mu je ob štartu nove sezone pridružil še sin Rok, tudi na zadnjem prvenstvu skupine B v Stožicah med najvidnejšimi akterji vrnitve slovenske izbrane vrste v najvišji razred.

Rok nezadovoljen na Češkem

Pajič ml. je sicer nekaj zadnjih sezon prestal v Ustiju nad Labem, ambicioznem češkem drugoligašu, ki se mu je vedno znova v napeti končnici izmuznila uvrstitev v najvišji razred. Ponudbam za prestope v extraligo, denimo v praško Slavio ali v Kladno, pri njegovem klubu niso prisluhnili, izpustili bi ga le za mesec ali dva, najpozneje pred drugim delom sezone bi se moral vrniti na češki sever. Ko pa so mu pomladi dohodek iz podpisane pogodbe hoteli zmanjšati za 30 odstotkov, se je odločil za odhod.

»Nisem več trpel čudnih potez pri klubu kot tudi te neambicioznosti. Prav ovirali so me, niso mi dovoljevali prestopov, na koncu so še po svoje hoteli prikrojiti veljavno pogodbo,« nam je že nekajkrat pripovedoval v zadnjem letu ali dveh hokejist, ki se sicer v Pragi, kjer si je ustvaril družino, počuti kot doma. Hokejska pot naj bi ga tako pred to sezono odpeljala na Slovaško. »Najprej v Poprad, kjer sta že Sabahudin Kovačevič in Robert Sabolič, toda pred načrtovanim odhodom mi je menedžer odsvetoval selitev, saj so bili pri klubu dolžni še 300.000 evrov za pogodbe svojih igralcev ter tako še ni bilo jasno, če bodo sploh dobili licenco za novo sezono slovaške extralige. V Žilini pa sem že bil, a se ni uresničila njihova napoved, da iščejo srednja napadalca za prvo peterko. Za začetek bi mi namenili le tretjo ali četrto, lahko si mislite, da bi imel v tem primeru zelo malo možnosti za zbiranje točk in novo uveljavitev,« je obrazložil naš reprezentančni napadalec, ki se je pri Pontebbi dogovoril za nekaj več kot enomesečno pogodbo. Rad bi nastopil na novembrskem reprezentančnem turnirju v Tivoliju, morda pa se nato v nadaljevanju sezone preizkusil tudi v kakšni močnejši ligi, potem ko naj bi vendarle prekinili stavko v NHL in tako na novo odprli evropski trg.

Trener mora milisti tudi na prevoz, bivališča za igralce ...

V Italiji je uspešno začel svoje poslanstvo. Na tekmi z Milanom je zabil dva gola in tako prispeval viden delež k zmagi s 4:2. »Italijansko prvenstvo le ni tako slabo, kot si marsikdo misli. Edino, kar pa zares pogrešam, je širša izbira igralcev. Moštva imajo večinoma le po dve konkurenčni peterki. Obenem sem vesel, da imam pri Pontebbi precej igralnega časa, a pogosto z nekaj soigralci dihamo na škrge,« je omenil hokejist, ki je seveda pri priči opazil tudi organizacijske razlike v primerjavi s Češko, ki jo najbolje pozna. Čeprav je tam nazadnje igral v drugoligaškem razredu, je ta na krepko višji ravni glede urejenosti klubov kot večina tistih iz najvišje italijanske lige.

»Najbrž se niti na Češkem niti kje drugje ne more zgoditi, da sploh nihče pri klubu ne bi razmišljal o naročilu avtobusa za odhod na pripravljalno tekmo. V Tablji dejansko ljudje spremljajo hokej, toda pri klubu ni klasičnega vodstva. Pogosto moram skrbeti o marsičem, tudi iskanju bivališč za nove igralce, čeprav naj bi se ukvarjal le s trenerskimi nalogami,« pravi Murajca Pajič, ki je očitno pred novo pustolovščino. Ko se je namreč sinu Roku med tekmo zlomila palica in je prosil ekonoma za nadomestno, mu je ta prinesel iz slačilnice vratarjevo. Toda mala Pontebba je ugnala veliki Milano, nekoč delodajalca Murajce Pajiča. Tudi zato je bila zanj ta tekma prav posebna. Vzgojil je namreč sedanje jedro domačih igralcev iz lombardijske metropole, skupina hokejskih zanesenjakov, ki se je iz 500 km oddaljenega mesta odpravila v Tabljo, pa ga je prišla prav posebej pozdravit po koncu tekme. Objemi so pričali, da slovenskega trenerja niso pozabili.