Tiskane izdaje
Bled – Resda se bo hokejska sezona na Slovenskem začela uradno danes z uvodno Olimpijino tekmo v EBEL, a prav o palici in ploščku, na klubski in reprezentančni ravni, so se vnele razprave že pred dnevi. Od aktivne kariere se je namreč poslovil kapetan risov Tomaž Razingar ter v pogovoru za Delo govoril tako o spominih kot tudi načrtih.
Za vami je res izjemna športna pot – zbrali ste več reprezentančnih nastopov od kogarkoli med slovenskimi hokejisti, igrali na tujem, ko meje za naše igralce še niso bile tako odprte, zaradi izjemno srčnega pristopa ste uživali ugled med navijači. Že spomladi ste ob koncu svetovnega prvenstva napovedali slovo od ledenih ploskev – ste morda nato poleti vendarle razmišljali drugače?
Napoči pač čas, ko začneš razmišljati o odhodu iz slačilnice, o času za zasebno življenje, delovanje tudi na drugih področjih. Tako družini kot tudi reprezentančnim soigralcem sem spomladi v Ostravi povsem zbrano in resno sporočil, da me po teh čudovitih letih ne bo več na ledu, malce manevrskega prostora sem si pustil za morebitno slovo na Jesenicah. A ker v Podmežakli še vedno, žal, ni moštva, ki bi lahko nastopalo v EBEL, sem spoznal, da ni več smiselno na silo vztrajati.
Kako ste nato sicer preživeli prvo poletje brez priprav na ledu?
A veste, da sem bil še vedno vsak dan v blejski dvorani s fanti na ledu!
Že, že, a tokrat niste sodelovali pri domačih pripravah Anžeta Kopitarja, mar ne?
Drži, a le na Anžetovem treningu me ni bilo. Drugače pa sem bil dejansko vsaj eno uro na dan na ploskvi, vadil skupaj z nekaterimi našimi reprezentanti, ki takrat še niso bili na tujem. Zdaj sem se pridružil tudi veteranski zasedbi na Jesenicah, tako da povsem le nisem pospravil drsalk in palice. Res pa je, da bi se lahko v Podmežakli kaj zasukalo drugače, pa bi bil danes v rdečem dresu.
Niste razmišljali, da bi tudi po zadnji pogodbi v Trenčinu na Slovaškem, kjer vam je poškodba pokvarila lepše slovo, nadaljevali še nekje na tujem?
Ne, tokrat sem si dejal, da če bom še igral, bo to le doma. Dovolj je bilo potovanj in bivanj v tujini, pri 36 letih so tako družinski kot tudi poslovni načrti prikovani na domača tla.
Pa boste ostali v športu?
O tem zdaj res težko govorim. Ne vem. Rad bi se posvetil tudi kakšnemu konjičku, s tremi gostinskimi lokali je veliko dela in odgovornosti, kako bo dolgoročno, natančno ne vem. Res pa je, da na športnem področju, kajpak v hokeju, s prijatelji pripravljam dva projekta, o katerih bom lahko kaj več povedal čez mesec ali dva, če bosta seveda blizu uresničitve. Za zdaj gre le za nekaj različnih zamisli.
Ne skrivate pa ideje o poslovilni tekmi – kako si jo predstavljate?
Tu res ni nikakršnih skrivnosti. Načrtujem jo za soboto, 15. julija 2016.
Na Jesenicah?
Na Bledu, ker takrat v Podmežakli ponavadi še ni ledene ploskve. Vsekakor pa je pomemben datum, ker bi si zares želel navzočnost vseh tistih, s katerimi sem delil veselje ob zmagah in žalost v trenutkih porazov. Skratka, ker so le takrat fantje doma in jih pot še ne odpelje k pripravam ambicioznih klubov v tujini, sem izbral ta datum. Seveda je poslovilna tekma le enkrat, načrtujem, da bi se pozneje ob tem času zbirali tudi v prihodnje, uprizorili kakšen dogodek, tudi z dobrodelnim značajem. Idej je precej. Seveda pa bo en dogodek pripadel tudi novinarjem – zagotovili vam bomo hokejsko opremo in takrat boste namesto ob svojih delovnih mizah kar na ledeni ploskvi.
Vas sicer mika trenerstvo?
Kaj pa vem, ta trenutek niti ne. Nameravam pa opraviti trenerski izpit, za menoj so dolgoletne izkušnje, rad bi razširil znanje o tej športni igri.
Nekateri igralci, zlasti v razvitih hokejskih deželah, kjer ste igrali tudi vi, denimo na Češkem ali v Nemčiji, prevzamejo vloge športnih direktorjev pri svojih klubih. Na Jesenicah bi vam marsikdo med občudovalci – podobno tudi Mihi Rebolju, Marcelu Rodmanu in nekoč seveda Anžetu Kopitarju – podelil to funkcijo …
Drži, drži, a mojega kluba, h kateremu bi se vrnil, žal ni več.
Rebolj kot tudi nekateri drugi vaši nekdanji soigralci zdaj delajo pri novih projektih hokejskih Jesenic.
Trenutno imam res dovolj obveznosti, jasno, da bi nekoč rad delal tam, kjer sem se učil prvih hokejskih veščin, toda predvsem po zame sprejemljivih normativih in v urejeni športni zgodbi. Mislil sem si, da se bodo nekatere stvari uredile, pa navzlic morda lepi zunanji podobi z zasluženim naslovom državnega prvaka še vedno niso na ravni, kot si jo kraj izjemne športne tradicije zasluži.
Kako pa gledate na reprezentanco in njeno prihodnost po vašem odhodu, zdaj tudi z novim selektorjem Nikom Zupančičem?
Večina jedra igralcev bo še naprej skupaj. Dovolj imamo kakovostnih fantov v boju za vrh skupine B in tako vrnitev med elito. Nisem zaskrbljen, ko pomislim, da imajo nekateri risi pomembne vloge v izjemnih ligaških prvenstvih na tujem.
A nekoč bo igralcev zmanjkalo, če seveda doma ne bo ustrezne baze, kajne?
Tu vam seveda moram prikimati. Vsi vemo, da slovenski športni trg najbrž nikdar ne bo dovoljeval več kot dve profesionalni moštvi za raven EBEL. Naj bo tako, kot je nekoč že bilo: na Jesenicah naj se zberejo najbolj obetavni hokejisti iz domačega okolja, iz Kranja, z Bleda, pri Olimpiji naj poleg doma vzgojenih hokejistov selekcionirajo še najboljše iz Maribora in Celja. Tako bi imeli dve kakovostni zasedbi, hokejska Slovenija bi se spet razdelila na rdečo in zeleno, vpis v hokejske šole bi se pri priči povečal, vrnili bi se gledalci, posledično pokrovitelji. Prepričan sem, da bi na Jesenicah v primeru moštva za EBEL imeli na vsaki tekmi vsaj po 3000 obiskovalcev.
Ob uresničitvi vaših željá bi bila tudi reprezentančna prihodnost lepša.
Želim si, da bi bilo tako. Toliko lepih reči sem doživel v vseh teh sezonah z risi, da mi res ni vseeno, kako bo šlo naprej. Slovo od skupine A je boleče, a ko smo za konec v Ostravi premagali Dansko, je bil to čas za razmislek in morda že novi motiv naše izbrane vrste.
Pri kateri pa vam ni šlo vedno vse po željah?
Najbrž res ne, a je že tako, da slabe reči pozabiš, spominjaš pa se vseh lepih trenutkov. Od časti prvih vabil k reprezentanci do preboja v skupino A in nato še olimpijskega mejnika. Pa ne gre le za dosežke na ledu. Ponos me navdaja ob misli, kako lepo je bilo igrati za slovensko reprezentančno moštvo.
Za vami sta sicer natanko dve desetletji v profesionalnem hokeju – kako bi se zdaj sploh ozrli k tej dobi?
Doživel sem marsikaj, vedno znova sem bil hvaležen družini za podporo, posebej bi omenil tudi dr. Andreja Prljo. Če mi nekoč v jeseniški bolnišnici ne bi tako dobro operiral rame, je vprašanje, kaj bi bilo z mojo športno kariero. Sicer pa se zdaj nabira preveč čustev, da bi lahko realno ocenjeval, kaj je bilo dobro in kaj ne.
Le zdelo se je, da svojega izjemnega športnega talenta niste povsem do konca ovrednotili na tujem.
Zdaj mi ni ničesar žal, ker je imela sleherna odločitev nek svoj razlog. Iz športnega zornega kota pa je seveda škoda, da nisem dlje vztrajal pri trenerju Vladimirju Krikunovu v elitni ruski ligi, predhodnici KHL, splet okoliščin mi je tudi predčasno prekinil lepo zastavljeno zgodbo na Češkem. Zadnja izkušnja v slovaški ligi ponuja prijetne spomine. Sicer pa se nisem dokazoval le trenerjem ali javnosti, temveč vedno tudi samemu sebi, saj sem zase najbolje vedel, kaj sem sposoben.
