Slovenski fantje ne obvladajo kuhanja

Moskva – Ko spomin uide na tuje hokejske strokovnjake pri nas, vidno mesto vsekakor pripada Vladimirju Krikunovu. Priznani trener pri 66 letih še ne razmišlja o upokojitvi, pred dnevi je prevzel moštvo iz Jekaterinburga, kjer igra slovenski ris Rok Tičar. V zapisu za spletni portal khl.ru je ob prihodu h klubu spregovoril tudi o spominih na našo deželo.

Že dobrih 25 let je naokrog, ko so pri jeseniškem klubu za prvo sezono prvenstva v slovenski samostojnosti in premierni nastop v alpski ligi predstavili trenerja iz Rusije. Z železarji je bil zelo uspešen, v dveh sezonah je osvojil oba naslova državnih prvakov, pozneje je vodil Celjane in tudi slovensko hokejsko reprezentanco. Kot beloruski selektor se je veselil uvrstitve v olimpijski polfinale (Salt Lake City 2002), z reprezentanco svoje ruske domovine je v selektorski vlogi na svetovnem prvenstvu 2005 osvojil bron. Vodil je tudi moštvo Kazahstana in različna moštva v KHL. Zdaj je prevzel vlogo rešitelja Avtomobilista iz Jekaterinburga, pri katerem pod vodstvom dosedanjega trenerja Andreja Razina niso uresničevali visokih ciljev.

Ob prihodu v mesto, kjer je nekoč že služboval (takrat še ni bilo tekmovanja KHL), je v obširnem pogovoru ovrgel opazke Tima Kennedyja, nekdanjega igralca pri moštvu iz Nižnekamska, prejšnjem klubu trenerja Krikunova. Slednji naj bi po Američanovih besedah pretiraval v strogosti in disciplini po načelih stare sovjetske šole. »Ah, temu že ni tako. A če je vsa ekipa zbrana v našem baznem taboru nekaj ur pred tekmo, Timu nisem mogel dovoliti, da bi se šel po svoje v mesto sprehajat. Sicer sem pa prilagodljiv,« je dejal in se spomnil svoje prve sezone na Jesenicah: »V Sloveniji sem živel pet let in se sprijaznil s tem, da tam sploh za športnike nimajo baze. Hokejisti od doma prikorakajo na avtobus in se odpeljejo na tekmo. Zlepa ne bom pozabil odločilne tekme št. 7 za prvi naslov slovenskih prvakov. Na Gorenjskem je snežilo kot za stavo, v zadnjem hipu smo prišli v Tivoli, se lotili boja za lovoriko brez umirjenega ogrevanja. Povrhu pri nas v bazi igralci dobijo kosilo, tu pa je vsak prišel od doma po svoje. Slovenski fantje ne obvladajo kuhanja, če pri poročenih ni bilo žene iz službe prej doma, so si morda pripravili kakšno ocvrto jajce ali kar s sendvičem prišli na avtobus. Torej, za moje pojmovanje so bili lačni in takšni so osvojili naslov prvakov. Ni torej pravila, z izjemno željo so si zasluženo priigrali šampionsko lovoriko.«