Tiskane izdaje
Šport je prav mikavna reč, ker je tako pogosto sprt z logiko, preseka pričakovanja, zasuka na glavo napovedi. In prav takšna je slovenska hokejska zgodba, ki vedno znova preseneti s kakšnim presežkom. Lani je bil športnik leta Anže Kopitar, zdaj prestižna lovorika med ekipami pripada slovenski hokejski reprezentanci.
Ko je naš čudežni deček jeseni 2006 kot sploh prvi Slovenec začel zabijati gole v NHL, je še ugibal o svoji prihodnosti med najboljšimi na svetu. Želel pa si je, da bi se tako kot izbrani Evropejci pred njim veselil Stanleyjevega pokala, najbolj cenjene klubske lovorike v hokejskem svetu. Dočakal ga je, a takrat kmalu razgrnil še eno športno željo – nastop na olimpijskih igrah.
Pa se mu je uresničilo še to, in to že dobrega pol leta po velikem zmagoslavju v Kaliforniji, junija 2012. Prihajajoči februar je sprva vračal spomine k nočni mori slovenskega hokeja. Pri kvalifikacijah za olimpijske igre se je v vsej dobi samostojnosti vedno znova zatikalo. Že prvič za Nagano '98 z menjavo selektorja sredi tekmovanja, tudi turnir v Tivoliju za Salt Lake City 2002 ni obrodil sadov, na poti v Torino 2006 sta bili v Rigi reprezentanci Latvije in Belorusije le premočni, vizuma za Vancouver 2010 pa ni bilo navzlic zelo premagljivi druščini v hannoverskih kvalifikacijah, a takrat je bila v vrhu HZS vidna zmeda, v slačilnici pa pomanjkanje zaupanja med stroko in jedrom igralcev …
Nakar je napočilo obdobje odločnega in trmastega predsednika Matjaža Rakovca, ki je dirigentsko palico izročil očetu prvega mojstra slovenskega hokejskega orkestra. Tako je Rakovec uresničil besede svojega predhodnika Nestla Aljančiča, ki je nekoč dejal, da se Matjažu Kopitarju večletno obdobje v vlogi pomočnika selektorja končuje in da je napočil čas, ko bo moral prevzeti vlogo glavnega in odgovornega.
Z njo se je soočil decembra 2011 in že takrat je bila posebej podčrtana uvrstitev na OI. A pogled na sestavo kvalifikacijskih turnirjev v javnosti ni zbujal pretiranega optimizma, sleherni poznavalec si je bil hitro na jasnem, da bo v konkurenci Belorusije, Ukrajine in domače Danske precej težje kot štiri leta prej v Hannovru, ko si slovenska vrsta ni odprla olimpijskih vrat v družbi takrat razglašene nemške vrste ter Avstrijcev in Japoncev …
Toda nato je v februarju, ko je športna Slovenija ploskala kolajnam Tine Maze, Petra Prevca in Jakova Faka na smučarskih svetovnih prvenstvih, udarila še hokejska selekcija in palice ter plošček prvič po Sarajevu '84 (takrat s selektorjem Štefanom Semetom in zgolj slovenskimi reprezentanti v jugoslovanskih dresih) vrnila v olimpijsko družbo. Pa četudi ni mogla privabiti v te kvalifikacije severnoameriška aduta, Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, zdaj igralca v ruskem tekmovanju KHL.
A z izjemnim moštvenim duhom strokovnega štaba Matjaž Kopitar-Nik Zupančič-Gaber Glavič-Kari Savolainen ter igralci, med katerimi so posebej vidne vloge pripadle sijajnemu vratarju Robertu Kristanu, najboljšemu igralcu kvalifikacij Davidu Rodmanu in kapetanu Tomažu Razingarju, je to moštvo postavilo nov mejnik. Dasiravno je na pogorišču končalo profesionalno moštvo Jesenic, Olimpija pa se bojuje z najnižjim proračunom v EBEL in povrhu Slovencem na ploskvah pri tujih delodajalcih ne pripadajo vselej najvidnejše vloge, so se hokejisti z risom na prsih uvrstili v Soči, kjer jih čaka sanjska premiera – proti zvezdniški domači vrsti z Aleksandrom Ovečkinom, Jevgenijem Maljkinom, Iljo Kovaljčukom! Na tribunah bosta Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev ...
