»Slovinec«, ki Slovake v slačilnici draži s Sočijem

Žiga Jeglič je v treh letih zamen­jal štiri države. Švedi in Finci so zadržani, pravi. Soigralci so šli po treningu domov, nikoli na kavo. V Nemčiji je opazil obsedenost z nakupovanjem. Zdaj je na Slovaškem. »Z Rokom Tičarjem so naju lepo sprejeli. Slovinca nama pravijo. Zdaj se morava še dokazati na ledu,« je prve vtise iz Bratislave povzel 26-letnik iz Podbrezij.

Strelec prvega gola slovenske reprezentance na olimpijskih igrah v Sočiju ter s po dvema zadetkoma in podajama najučinkovitejši Slovenec na turnirju v Rusiji se je letos poleti preselil k Slovanu iz Bratislave. »Na Švedskem je bilo treba za kavo odšteti pet evrov, tu v Bratislavi so cene podobne našim,« je Žiga Jeglič poteg­nil vzporednico med življenjskim standardom v Skandinaviji, svoji prvi destinaciji zunaj slovenskih meja, in Slovaško. Pred tremi leti je karierno pot iz Podmežakle preusmeril v Södertälje, mesto 30 kilometrov jugozahodno od Stockholma. »Do takrat so zame vedno skrbeli drugi, z odhodom na Švedsko pa sem prvič zaživel sam,« je omenil pomemben korak. Privaditi se je moral na temo; zjutraj je odhajal na trening, ko se je šele danilo, ob prihodu domov pa se je že mračilo: »Je depresivno, a vsega se navadiš, sploh če igraš veliko tekem.« Razpoloženje v mestu je bilo v primerjavi s tistim pozneje v Nemčiji in zdaj na Slovaškem bolj mrtvo, se spominja svoje prve izkušnje v tujini: »Ljudje se bolj zadržujejo doma.« Prevzet pa je bil nad tem, da prav vsi – tudi smetar, s katerim je kramljal – znajo angleško.

Pol leta je nato preživel na Finskem, od koder pa se ni vrnil z najlepšimi vtisi: »Pori je mesto, ki ga imajo še Finci za posebno, pravijo, da so ljudje tam čudni.« Trener je v slačilnici govoril v finskem jeziku, soigralci so prevajali tujcem. »Pravzaprav ni hotel govoriti angleško, ni imel prav rad tujih igralcev,« je ugotovil sogovornik, ki ima nasprot­no zelo lepe spomine na polletno izkušnjo v Nemčiji. Z moštvom iz Ingolstadta je namreč osvojil naslov državnih prvakov. Zanimivost, ki jo je opazil pri Nemcih, je množično nakupovanje. »Tako nabito polnih nakupovalnih središč, kot so v Nemčiji, nisem videl še nikjer. Kadarkoli smo prišli v restavracijo, v kateri je imel klub popust, smo težko našli prosto mizo, ves čas so bile vse zasedene,« je povedal hokejist, ki je za reprezentanco nastopil na štirih svetovnih prvenstvih.

Predrage vinjete

Spomladi letos je podpisal pogodbo s Slovanom iz Bratislave, ki se dokazuje v kontinentalni hokejski ligi (KHL), za slovito NHL drugem najmočnejšem ligaškem tekmovanju na ledu. K novemu delodajalcu sta se odpravila skupaj z Rokom Tičarjem. »Tri tedne sva preživela v hotelu, vmes pa iskala stanovanje. Prebivava v novem objektu blizu dvorane, peš hodiva na trening. V prostem času se s Tikijem in dekletom, ki je z mano na Slovaškem, odpravimo k Donavi na pijačo. Zelo lepo je tam. Ob reki so plaže in veliko nakupovalno središče, precej je zelenja z bari in kavarnami. Tudi v starem mestu je živahno. Sicer pa imamo natrpan urnik, dosti tekem in zato nam prav veliko časa za raziskovanje mesta ne ostane,« je razkril Jegla, kakor mu pravijo na ledni ploskvi.

Prikimal je, da ga Bratislava malce spominja na Ljubljano: »Vendar je mesto večje, ima dobrega pol milijona prebivalcev, kar se vidi ob prometnih konicah, ko vse obstane. Voz­niki so podobni slovenskim; ni kot v Skandinaviji, kjer so za volanom mirni, ustavijo pešcem, pazijo, da ne vozijo prehitro.« Tudi sam redno sede za volan, avtomobil si delita s Tičarjem.

Pa standard? »Bratislava je dražja od drugih slovaških mest. V primerjavi z našimi so v restavracijah in barih v središču mesta cene višje za približno 20 odstotkov, v trgovini pa so izdelki cenejši. Smo si pa kar podobni – oboji smo slovanski narod, govorimo podoben jezik, radi smo zunaj, veliko govorimo, tudi v garderobi prevladujeta smeh in dobra volja. Meni je super! Počutim se kot doma,« je opisal prijetno okolje.

Slovaški jezik razume iz dneva v dan bolje. »Zelo blizu je hrvaškemu,« je povedal, da s sporazumevanjem, ki sicer večinoma še vedno poteka v angleščini, nima težav. Pravi, da je zelo zabavno poslušati slovaško glasbo, ki jo – poleg češke – vrtijo v garderobi.

Imajo tudi Slovaki to izkušnjo, da jih zamenjujejo s Slovenci? »Pravijo, da se jim to ne dogaja. Veliko jih hodi na morje na Hrvaško in vedno potožijo, da imamo drage vinjete. Na morje gredo za več kot teden dni in morajo zato za nekaj deset kilometrov avtoceste kupiti mesečno, za katero odštejejo 30 evrov,« je razkril, po čem si njegovi kolegi zapomnijo Slovenijo.

Vsaj 8000 navijačev

Navijači Slovana so ga lepo sprejeli. »Dvorana je večinoma polna, sprejme 10.000 ljudi, sicer pa jih je na vsaki tekmi vsaj 8000. Hokej je najbolj priljubljeni šport v mestu. V Bratislavi imajo radi tudi nogometni Slovan. Bil sem na dveh kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, a moštvu na žalost ni uspelo, ostal je v evropski ligi,« je povedal Jeglič, ki je zadovoljen z urejenostjo kluba, v katerem se dokazuje. »Motil me je le trener, ki pa so ga zamenjali. Upam, da bo sezona kar se da uspešna.«

Koliko se razlikuje slog igre v ligah, v katerih je igral? »Na Švedskem se zelo veliko drsa in bolj tvega; v 2. ligi namreč ni bilo veliko izkušenih igralcev. Poudarek je na sistemu, na malo priložnostih na tekmi. V Nemčiji je bilo v končnici veliko igre na telo, skratka ameriški slog. Razum­ljivo, vsak si želi postati prvak, zato je dovoljenih zelo malo napak. Osredotočenost je na izčrpavanju nasprotnika v vsaki seriji. Tudi mi smo tako igrali, takšna igra pa je zelo naporna. V KHL je v rednem delu veliko tehnične igre, igralci so zares neverjetno tehnično podkovani. Strogi sodniki so se malo umirili. Igra se tudi na telo, a manj kot v Nemčiji. Bomo videli, kako bo v končnici, ko pričakujemo bolj umazano igro,« je naredil kratko primerjavo študent menedžmenta.

S slovenskimi reprezentanti ohranja stik, Marcela Rodmana in Jana Muršaka srečuje na tekmah KHL. »Naj se ta slovenski trend obdrži, ker je liga zelo dobra za napredek,« je poudaril. Če omejitev ne bi bilo, bi si, kot vsak hokejist, želel zaigrati v ameriški NHL. »Če bom imel dobro sezono, se mi morda ponudi priložnost v kakšnem ruskem klubu. To so moje želje, vendar je treba iti korak za korakom. Ustvarja se tu in zdaj, treba je delati, z uspehom pridejo boljše stvari same od sebe,« trezno razmišlja Jeglič.

Je ob premiernem nastopu slovenske reprezentance na olimpijskih igrah domov prinesel kakšen spominek, ki mu zdaj vsak dan v mislih izriše predstave, o katerih je februarja govoril ves svet? »Ne. Se pa s soigralci pogosto pogovarjamo o tem, slovaške reprezentante v slačilnici tudi podražimo, da smo jih na OI premagali s 3:1. Spomini na Soči so čudoviti in upam, da bomo čez štiri leta spet okusili olimpijski duh,« si je zaželel.