Tiskane izdaje
Zagreb – Očitno je na slovenski športni sceni napočil teden golov odločitve učencev mariborske šole. Najprej je za navdušenje v Ljudskem vrtu z golom za izenačenje proti Sportingu poskrbel najstnik Luka Zahović, dan pozneje je na zagrebškem ledu čaral Jan Muršak in slovitemu CSKA priigral zmago. S slovenskim reprezentantom smo se pogovarjali po imenitnem začetku sezone.
Ko ste bili lani v Zagrebu s takrat svojim moštvom iz Habarovska, vam še zdaleč ni pripadala tako vidna vloga. Ta čas ste vodilni adut pri CSKA, kako gledate na ta zasuk?
Seveda sem še kako vesel te zmage proti Medveščaku in povrh gola odločitve. Naključja ni, z moštvom sem se že od pripravljalnih tekem dobro »ujel«, ko ti gre dobro, pa si le želiš, da bi se sezona tako tudi nadaljevala.
Z goli, podajami, drsanjem in nenazadnje izjemno aktivnostjo v daljšem prebitem času na ledu kot pred enim letom nenehno opozarjate nase.
Ko že na poletnem taboru opaziš, da ti gre vse po željah, je vstop v tekmovalno sezono lažji. Povrhu mi zdaj ustreza še naš sistem igre, zgodbo želim nadgrajevati in še vidneje prispevati svoj delež k uspehu moštva.
Ste po svoji poletni vrnitvi iz Slovenije v Rusijo občutili v slačilnici CSKA več spoštovanja kot prej?
Nedvomno, zdaj je drugače. Ko sem se v prejšnji sezoni pridružil temu moštvu, se nisem počutil dobrodošlega, zato tudi nisem bil dovolj samozavesten. Ničesar ne skrivam, zdaj me je moštvo bolj sprejelo.
Cilji kluba pa so najbrž po ponesrečeni prejšnji sezoni in takrat že po štirih tekmah slovesu od končnice KHL zdaj visoki?
V taboru moskovskega CSKA so cilji vedno zelo visoki. Težko je še karkoli napovedovati, saj se je sezona komaj dobro začela, a pri klubu so opravili kar 16 zamenjav med igralci, zato je zdaj res drugače.
Kako sicer sodelujete z Aleksandrom Radulovom, dolgoletnim ruskim reprezentantom in sploh prvim zvezdnikom svojega moštva? Spomnimo se namreč njegove vzvišenosti po vašem prihodu iz Habarovska v Moskvo …
Gre res za igralca posebnega razreda. O njegovi kakovosti na ledu sploh ni nikakršnega dvoma, tekmeci se zelo pripravijo nanj in mu ožijo manevrski prostor. Tudi zato je doslej v sezoni njegov učinek manj viden kot prej. A njegovim besedam v slačilnici prisluhnemo, med igro nam podaja, verjamem, da bo tudi on, podobno kot drugi pri moštvu, še napredoval.
Kako bi sploh primerjali stanje duha v slačilnici in učinkovitost na igrišču pri moštvu CSKA s tisto v prejšnji sezoni?
Moštvo je zdaj precej mlajše, a vsaj sodeč po štartu tudi uspešno. Res pa je, da računov brez krčmarja ne more delati nihče. Kot veste, je KHL izenačeno tekmovanje, hitro in proti komurkoli ti lahko spodrsne. Lepo pa je občutiti dobro ozračje, tudi trenerjev pristop mi ustreza.
Prvi mož vaše klopi Dmitrij Kvartalnov, čigar starejši brat Andrej je nekoč igral na Jesenicah, sicer ohranja ugled zelo strogega trenerja – to drži?
Bo kar držalo. Zanj sta disciplina in delovni pristop silno pomembna. Moram pa poudariti, da je do mene zelo korekten in kajpak le upam, da bo tako tudi ostalo.
Sicer ste se na življenje v Moskvi že privadili?
Hm, kaj pa vem? Četudi zdaj igram za moštvo iz Moskve, nimam prav veliko časa za spoznavanje velemesta. Priprave smo večinoma preživeli na Finskem ter v Švici, zdaj, ko se je začela nova sezona KHL, pa se naša življenja vrtijo okrog tekem. Bodisi potujemo bodisi v domači dvorani vadimo in igramo. Še vedno pa mi ne gre v račun gneča v moskovskem prometu, tudi cene so v tem mestu visoke.
Kako pa vaša ruščina? V tonskih zapisih pogovorov z vami za moskovske medije namreč opažamo, da ostajate pri angleščini.
Rusko zdaj razumem že skoraj vse. Glede govorjenja pa je tako, da v ta jezik pogosto mešam besede iz slovanske skupine, ki jih bolje poznam – slovenščino, hrvaščino, slovaščino in češčino. Zato se mi, ko poskusim govoriti rusko, v slehernem stavku prikradeta dve besedi iz katerega od drugih omenjenih jezikov, ki ju v Moskvi ne razumejo. Zato raje še naprej govorim angleško.
A zagotovo ste se v Zagrebu razveselili snidenj z domačimi, številnimi privrženci iz Slovenije, Marcelom Rodmanom, hokejistom Medveščaka, ter tako čveka v materinščini.
Brez skrbi! Oče me je prišel gledat v Zagreb, mama žal ni utegnila in je tekmo pospremila v TV prenosu. Resda je bilo Slovencev na tribunah nekaj manj kot lani, ko sem tu prvič gostoval z moštvom iz Habarovska, a prav vsakomur, ki me je prišel spodbujat, sem hvaležen. Razveselil sem se tudi snidenja z Marcelom, srečala sva se na klepetu dan pred tekmo, prav žal mi je, da ga nato ni bilo na ledu, upam, da se bo hitro vrnil k svojemu moštvu.
Še v noči po tekmi pa vas je na zagrebškem letališču že čakalo letalo za Bratislavo, kjer vas zdaj čaka snidenje še z dvema reprezentančnima kolegoma, Žigo Jegličem in Rokom Tičarjem, napadalcema Slovana.
Drug proti drugemu nismo prav pogosto igrali, skupaj pa že večkrat v izbrani vrsti (nazadnje na OI v Sočiju, o. p.). Pred tekmo bi se rad srečal z njima, vesel bi bil skupne kave.
Pa že veste, kako bo kaj s prihodom na uvodni reprezentančni zbor v novi sezoni za novembrski turnir v Ljubljani?
Vedno znova si zelo želim igrati za slovensko izbrano vrsto, a bojim se, da na ta turnir ne bom mogel priti. Tekmovanja v KHL takrat ne prekinejo, kar pomeni, da bi moral izpustiti dve tekmi za svoj klub. In ker mi zdaj pri moštvu pripada pomembna vloga, ne verjamem, da me bodo Rusi pustili k reprezentanci. Vse pa bo seveda odvisno od pogovorov med vodstvom naše zveze ter CSKA. Sicer bi se razveselil novega reprezentančnega izziva kot tudi nastopa v Ljubljani, kjer sem igral med prekinitvijo tekmovanja v NHL.
