Tiskane izdaje
Kako ste tokrat iz vrat, in torej ne s klopi, videli novi spodrsljaj slovenske reprezentance?
Po porazu seveda ne moreš biti zadovoljen. Toda obenem sem prepričan, da bi bilo lahko tudi drugače. Trudili smo se na vse mogoče načine, veliko igrali s ploščkom in zato tekmece prisilili k prekrškom. Sprožili smo precej strelov, pristop k igri je bil na visoki ravni, toda Belorusi so se takrat spretno branili in nam nekatere poskuse uspešno blokirali. Morda bi s kakšnim 'odbitkom' lahko zabili še kakšen gol poleg tistega Robertovega, a zdaj je, kar je.
Ni še vidnega premika v slovenski igri, v trenutkih odločitve vam ne gre ...
Vem, prihaja do različnih trenutkov odločitve na posameznih tekmah, prav nič se nam doslej ni razpletalo po željah. Ravno zabili smo gol za izenačenje, se lotili načrta o popolnem zasuku, nakar se nam je pred našimi vrati plošček odbijal kot kroglica pri igralnih avtomatih, torej točno v tisto smer, kamor ne bi smel ... In na koncu sta takšna gola odločila zmagovalca.
Kako pa bi se kazalo zdaj lotiti prihajajoče tekme z Madžarsko, ki že kliče po nujnih treh točkah?
Tega vam zdaj dejansko še ne morem natančno povedati. V glavi imam namreč spodrsljaj proti Belorusiji, moramo pa se vsekakor umiriti in regenerirati. Priprava mora biti temeljita, jasno tudi s pomočjo fizioterapevta, dobrega spanja, analize zadnje tekme in seveda še kakšne v preteklosti.
Vas sicer dolgo ni bilo v vratih na preizkušnjah, ko gre za lov na točke na velikih tekmovanjih, ste pa nazadnje branili prav proti Madžarom, prejšnji mesec na pripravljalnem testu v Budimpešti. Kakšni so spomini?
Pa še takrat nisem začel tekme, branil sem v drugi in tretji tretjini. In od takrat do te tekme tukaj z Belorusijo je minilo precej časa, tako da sem si sam za boljši občutek ogledal video posnetek iz Budimpešte, opazoval svoje delovanje v vratih in poskušal dobre strani prenesti tudi na to tekmo v Nur-Sultanu.
Vam je trener napovedal dan prej, da boste v vratih?
Da, povedal mi je v sredo, tako da je bilo dovolj časa tudi zame za umirjeno pripravo na nastop.
Sicer pa je za vami burna klubska sezona, najprej na Slovaškem in nato še v Avstriji, kajne?
Res ni šlo za tisto običajno zimo. Najprej sem bil v Popradu, slovaško izkušnjo si bom ohranil kot zanimivo, prvič sem nastopil v tej ligi. Oba z drugim vratarjem sva bila zanesljiva, tako da je trener vsakomur med nama namenil polovico tekem. Res pa sem tam podpisal takšno pogodbo, da bi ob kakšni ugodnejši ponudbi lahko nemudoma zapustil klub. Vrnil sem se v Avstrijo, a tokrat ne v Salzburg, temveč na Tirolsko k moštvu iz Innsbrucka. V klubu je vladala ob mojem prihodu zmeda, dotlej so v sezoni odslovili že dva vratarja, toda najprej sem bil lahko prav zadovoljen, saj smo nizali zmage; okrog božiča in novoletnih dni smo jih zbrali devet na dvanajstih tekmah. Toda EBEL je bila v tej sezoni tako nenavadno izenačena, da se navzlic nizu nismo premaknili niti za eno mesto navzgor. Povrhu mi je bil osebni izziv braniti v moštvu, ki že nekaj let stavi na napadalen hokej, zato tudi prejema veliko strelov.
Izziv, pa ne le za vas osebno, zdaj predstavlja tudi druga polovica tega svetovnega prvenstva. Kakšni so sicer dosedanji vtisi o razmerjih moči v Kazahstanu?
Dejansko ni več vidnih razlik, nihče nikogar ne odpihne tako kot nekoč. Z Madžari smo bili resda prejšnji mesec zdesetkani in izgubili, a tukajšnja tekma bo povsem drugačna. Temu zaključku prvenstva moramo pristopiti zelo zbrano in seveda obakrat zmagati.
