Vrnitev v krut boj za preživetje

Ljubljana – Vrnitev v realnost. Takšen je delovni naslov prihajajočega konca tedna hokejistov vodilnih slovenskih moštev, Olimpije in Jesenic, pred novimi preizkušnjami za točke dveh razširjenih avstrijskih ligaških tekmovanj. V obeh taborih pa še odmeva torkova tekma za superpokal.

Res je že kar neverjetna zgodba o tem slovenskem derbiju. Ne glede na povsem za lase privlečeno tekmovanje, ki so si ga pri HZS omislili v pomanjkanju internih dvobojev ter mu kar čez noč brez posebnih obrazložitev spremenili prizorišče, je tekma na tribune Podmežakle privabila več gledalcev kot katera koli doslej pri nas v sezoni bodisi za točke EBEL bodisi za AHL. Na večer spektakularnega nastopa prebujenih slovenskih nogometnih reprezentantov proti Angležem je bilo na Jesenicah 1500 navzočih, najbrž si ni težko predstavljati, da bi bilo denimo v petek in povrhu še na tekmi, ki bi štela še za kaj več kot zgolj neko novo lovoriko, gneče še precej več.

Povrhu se je tako kot že v starih časih zaiskrilo še v pisarnah – državni prvaki iz Tivolija so nastopili z večjim številom tujcev, kot je sicer po pravilih slovenskega hokejskega prostora, obenem so se vnovič obregnili ob sojenje, lahko bi se kajpak tudi ob zamenjavo prizorišča, saj bi tekma morala biti v Ljubljani.

Vodilni risi v raju, domači akterji v peklu

SIJ Acroni Jesenice? Začasna vrnitev Davida Rodmana je silno razveselila Gornjesavsko dolino, namigi o krivicah iz Ljubljane in nespoštovanju pravilnikov privabljajo spomin k dogodkom iz preteklosti, ko je sleherni derbi puščal svoje sledi še vsaj nekaj dni. Res pa so takrat tribune dveh največjih lednih dvoran pri nas pokale po šivih, na ledu je bila ob kakovostnih tujih okrepitvah zbrana smetana domače reprezentance. Zdaj so vodilni risi na tujem v neprimerljivo bolj urejenem in bogatejšem okolju, moštvi Olimpije in Jesenic pa pišeta svoji žalosti zgodbi.

Prva očitno vnovič ni konkurenčna v boju za izhodišče, iz katerega bi – kot nekoč – napadala uvrstitev v končnico EBEL, Jeseničani so resda štartali prepričljivo v novoustanovljenem tekmovanju drugega kakovostnega razreda pod avstrijsko streho, a prav torkov dvoboj je, ne glede na omenjeno število tujcev in domnevne napake sodnikov, jasno pokazal, da je njihova želja o vrnitvi med 12-člansko ligaško elito še daleč od uresničitve. Slovenski hokej se zares ponaša z izjemno reprezentanco, klubska zgodba je bolj podobna boju za preživetje ob nevarnem prepadu.

Olimpija najbrž do konca rednega dela EBEL ne bo ostala zgolj pri dosedanjih dveh osvojenih točkah, morda bo bero izboljšala danes, ko se bo pomerila z moštvom iz Gradca, da pa bi kar v nizu začela zmagovati, se glede na hudo pomanjkanje konkurenčnega kadra zdi prav utopično. Pred železarji je dvojček domačih tekem proti Feldkirchu in Lusteanuu, bržkone najtežjima tekmecema doslej v AHL, Jesenice vsaj tako ohranjajo obstoj hokejske igre, na katero so bile dolga leta upravičeno ponosne. A sledil je čas nepremišljenih potez in izjav, plačevanje davka še traja. Mirnega spanca pa za slovenski klubski hokej ne bo, dokler ne bosta vodilni moštvi igrali hkrati v močnem tekmovanju. Tako razmišlja tudi selektor Nik Zupančič, podobno je večkrat ponovil njegov predhodnik Matjaž Kopitar. Oba sta do potankosti spoznala pluse in minuse slovenske hokejske scene, mikavne, a prepletene s številnimi razpokami na ledeni ploskvi.