Železarji na ledu opravili delo, zdaj čakajo na rešitev

Bled – Ponavadi poletna hokejska liga, letošnja je bila že 20. po vrsti, razgrinja prve napovedi o moči posameznih moštev. A tokrat je bilo še bolj zanimivo kot ponavadi – predvsem zaradi nevzdržnega stanja pri jeseniškem klubu, toda obenem odličnih predstav železarjev na ledeni ploskvi. Zanimivo pa je tudi pri prenovljenem ljubljanskem taboru.

Jeseničani sicer ohranjajo sloves mojstrov blejskega tekmovanja, saj so s šestimi lovorikami na vrhu seznama zmagovalcev, prav blizu pa so bili 1. mesta tudi v nedeljo zvečer na tekmi z Medveščakom (1:2), ko bi sicer podvig odmeval bolj senzacionalno kot kdajkoli. Že ob uvrstitvi v finale so presegli vsa pričakovanja, skalp proti večnim tekmecem iz Tivolija, pa naj si gre za kakršnokoli raven tekmovanja, v zapriseženem hokejskem okolju velja največ.

»Ne vem, sploh si ne znam predstavljati, da bi Jesenice čez noč ostale brez hokeja. Če ne bo šlo drugače, pa bo morala interes pokazati tudi država. Nenazadnje gre za regijo in socialni mir,« je nekajkrat v teh dneh razmišljal Rudi Hiti, prvi slovenski selektor in od leta 2009 član svetovne hokejske hiše slavnih. Doma je z Jesenic, zmag se je veselil v dresih obeh slovenskih tradicionalnih tekmecev, zdaj že nekaj let vodi to uvodno hokejsko tekmovanje. Hiti se kajpak dobro zaveda pomembnosti jeseniškega hokeja na domačem športnem zemljevidu in tudi zanj je kajpak mučno, ko se po zadnjem odstopu upravnega odbora še nihče ni zganil. Ure vadbe na ledu imajo železarji zagotovljene oz. plačane le do konca tega meseca, v pisarni ni nikogar, o nujnem občnem zboru še ni naznanil. Tekmovalna sezona pa je pred vrati, železarji bi po slovesu od EBEL radi spodobno nastopali vsaj v novoustanovljenem avstrijsko-slovenskem tekmovanju drugega kakovostnega razreda.

Na ledu je namreč njihova podoba za ta letni čas več kot spodbudna, povratnik na trenersko klop Roman Pristov je sestavil prav lep mozaik, viden je tudi delež novincev, vratarja Aleša Sile, Aleša Remarja, Saša Rajsarja. Zadnja dva sicer prihajata iz jeseniške šole, a sta bila nazadnje v tujini. In vse bi bilo lepo in prav, ko v taboru iz Podmežakle ne bi dnevno ugibali o prihodnosti in o tem, če bodo sploh lahko še trenirali, igrali in privabljali svoje zvesto občinstvo.

Tudi v Olimpijinem taboru ni razkošja, proračun bo še naprej neprimerljiv z bogatejšo avstrijsko konkurenco, nenazadnje si tudi v Zagrebu ali Szekesfehervarju lahko privoščijo vsaj kakšen nadpovprečen znesek pri sklepanju pogodb za posamezne igralce. Ti časi so v Tivoliju minili, zato nikakor ne preseneča, da se je tuje jedro, vključno z zelo uspešnim trenerjem Hannujem Järvenpääjem, preselilo v okolje, kjer so prispevki lokalne skupnosti takšni, da v dneh gospodarske krize lahko zakrpajo primankljaj sponzorskih sredstev. Prav takšna je namreč zgodba v Beljaku, kjer imajo zdaj omenjenega stratega ter Johna Hughesa, najboljšega igralca minule sezone v EBEL. Nekdanji ljubljanski as je v dresu svojega moštva že blestel v dneh poletne lige na Bledu.

Olimpijina podoba uvodnega tekmovalnega tedna nam je razkrila nekaj obrazov. Trener Heikki Mälkiä je bil upravičeno najbolj zadovoljen z zadnjo tekmo (poraz po kazenskih strelih proti VSV), a pred njim je še obilo dela. Očitno bo precej zaupal domačemu delu moštva, nad tujci nikakor ne sme biti povsem navdušen. Čas je še za njihovo potrjevanje, toda novega »Hughesa« zdaj v Tivoliju ni na spregled. Letvica pa je visoko postavljena. Ko si pač enkrat v polfinalu EBEL, si želiš vsaj ponovitev, če že ne nadgradnje …