Tiskane izdaje
Ljubljana – Medtem ko so se Američani, Španci, Nemci in Švedi borili za obstanek v svetovni skupini Davisovega pokala, so si Hrvati in Slovaki nepričakovano priigrali mesti v finalu. Ne, to ni narobe svet. To je Davisov pokal, kjer so možni tudi najbolj neverjetni razpleti.
Hrvaška in Slovaška sodita med najmlajše udeleženke tekmovanja za Davisov pokal, saj v najstarejšem ekipnem teniškem tekmovanju nastopata šele od svojih osamosvojitev v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg tega pa tudi daleč najmanjši članici šestnajstih držav svetovne skupine. V obeh državah skupaj živi manj kot deset milijonov ljudi, kar je manj kot na širšem področju New Yorka. Zaradi tega je še toliko bolj presenetljivo, da se bosta ti dve državi, ki v preteklosti še nikoli nista igrali niti v polfinalu, letos udarili za veliko solatno posodo. Ker bo to sploh prvo srečanje teh dveh ekip, so morali z žrebom določiti gostitelja finala. Ta je določil, da bodo dvoboj priredili Slovaki, ki so oblečeni v argentinske nogometne drese zgodovinski uspeh proslavili s skupinskim striženjem las »na balin«.
Prednost domačega terena je v Davisovem pokalu dvojna, saj ima domača ekipa poleg bučne podpore s tribun tudi možnost izbire igralne podlage. Četa Miloslava Mečirja se za uspeh lahko zahvali tudi spletu srečnih naključij, ki so jim omogočila, da so vsa tri srečanja odigrali doma. V Sibamac Areni so pripravili eno izmed najhitrejših podlag, ki jih še dopuščajo pravila mednarodne teniške federacije ITF. Španci, Nizozemci in Argentinci so bili povsem nebogljeni na igrišču, ukrojenem po željah Dominika Hrbatyja in Karola Becka. Veliko vprašanje je, kako se bodo Slovaki lotili spopada s Hrvati: »Zelo me zanima, kakšno podlago bodo izbrali za finale. Zavedajo se, da je pesek podlaga, ki nam najmanj leži. Sočasno pa se tudi oni na tej podlagi ne počutijo najbolje. Hkrati pa jim je popolnoma jasno, da si bodo z izborom podlage, na kateri so dobili vse tri letošnje dvoboje, naredili medvedjo uslugo, saj mi najraje igramo na hitrih igriščih,« razmišlja Ivan Ljubičić. »Deset dni pred odločilnim srečanjem se bosta Saša Tuksar in Goran Ivanišević v moji akademiji v Münchnu pomerila za četrto mesto v ekipi,« je javnost šokiral hrvaški kapetan Nikola Pilić. »V vsakem primeru bom odpotoval v Bratislavo. Kot četrti igralec, kuhar ali partner za trening. Uvrstitev v finale Davisovega pokala je izjemna stvar za Hrvaško in hrvaški šport,« pravi wimbledonski zmagovalec iz leta 2001, ki se je lani sicer uradno upokojil. »Davisov pokal je zelo nenavadno tekmovanje, v katerem je praktično nemogoče napovedati razplet dogodkov. Upam, da so tri zmage še dodatno utrdile Ivanovo samozavest. V vsakem primeru bosta prihodnja dva meseca najpomembnejša v njegovem življenju,« še dodaja »Zec«, ki mu je očitno več kot jasno, kdo je trenutni hrvaški nacionalni junak.
