Ibrahimović ali Eto'o? Mourinhov nos

»Pravijo, da sta največja prestopa tega poletja Kakajev za 65 milijonov in Ronaldov za 94 milijonov, a Eto'ojev velja 100 milijonov €, saj Kamerunec ni nič manj vreden od Ibrahimovića,« je bil trener Interja Jose Mourinho vzhičen, potem ko se je »znebil« Zlatana Ibrahimovića ter zanj poleg Samuela Eto'oja dobil še 50 milijonov evrov, vsoto, ki se bo še nekoliko povečala, ker se iz Barcelone v Milano ni želel preseliti Aleksander Hleb. V teh besedah je marsikdo slišal »blodnje« Portugalca, ki slovi po žilici za dramatiziranje. Nenazadnje je Mourinho boljšega nogometaša zamenjal s slabšim. O tem ni dvoma, Ibrahimović je virtuoz, kakršne je v nogometnem svetu ta čas mogoče prešteti na prste rok, mož, ki ustvarja igro in z izjemnimi potezami sam odloča o zmagovalcu. Eto'o je stroj za gole, o čemer priča njegova strah vzbujajoča statistika, saj je v dresu Barcelone povprečno zabil 0,75 gola na tekmo v španski ligi, v vseh tekmovanjih skupaj pa 0,65. Šved premore več »dodane vrednosti« kot Kamerunec, ki ga krasijo predvsem bojevitost, nepopustljivost in »ubijalski nagon«, tisti, ki prinaša velike zmage in lovorike.

Eto'o je v petih letih v Kataloniji osvojil tri naslove španskega in dva evropskega prvaka. Morda je prav on manjkajoči kamen v mozaiku, ki bi Mourinhu omogočil ponovitev evropskih podvigov pred prihodom k Interju (naslov prvaka stare celine in pokal UEFA s Portom), tako kot naj bi bil portugalski trenerski »posebnež« tisto, kar je predsedniku črno-modrih Massimu Morattiju manjkalo, da bi ponovil uspehe svojega očeta Angela, ki je pred več kot štirimi desetletji Internazionale popeljal do dveh evropskih kron. Če ne drugega, ima Moratti z Mourinhom pravi nos za nakupe. Zapravljivi predsednik, ki je v poldrugo desetletje dolgi vladavini v igralce vložil več kot Florentino Perez in Roman Abramovič, je bil v letu rekordnih nakupov sila preudaren. Ibrahimovićeva prodaja je pokrila Interjev prestopni rok - prihode Eto'oja, Lucia, Diega Milita in Thiaga Motte. Za nameček je v klubski blagajni pustila še nekaj dobička, v slačilnici pa moštvo, ki kot kolektiv obeta več kot lansko, čeprav v njem ni več Ibrahimovića, velemojstra, ki je že dolgo tega prerasel trenutno italijansko nogometno sceno.

Na njej bo bržčas še naprej vladal Inter - morda se mu bo približal Juventus, Milan gotovo (še) ne -, na evropski pa najvišje ostajajo Barcelonine delnice, četudi je njen trener Pep Guardiola tvegal precej več kot Mourinho. Spreminja ekipo, ki je minulo sezono osvojila vse in če tega ne bo ponovila, pa tudi, če Ibrahimović ne bo zabil toliko golov, kot jih je Eto'o, bodo vsi s prstom kazali nanj. Čeprav je Kataloniji priigral zgodovinski trojček, mu pri selekcioniranju zasedbe - lansko je sestavil njegov predhodnik Frank Rijkaard - še ne zaupajo vsi. Še posebej zaradi tega, s kom je imel opravka: Mourinho se pri izbiri igralcev ne moti, na izhodnih vratih Barcelone pa so kar tri od lanskih Guardiolovih okrepitev, Hleb, Seydou Keita in Martin Caceres ...

Iz petkove tiskane izdaje Dela