Igor E. Bergant: Za kritičnost se ne mislim opravičevati

Ljubljana - »Ne. Vitranca niti nisem spremljal, ker sem se vračal z daljšega potovanja po Južnoafriški republiki, tako da je šel mimo, tudi brez Planice bom lahko preživel, saj sem jo obiskal že mnogokrat. Gre za prireditev, ki je sicer zelo pomembna za Slovenijo, tudi dobro organizirana, ampak biti vsako leto na istem kraju ... Sem človek, ki si včasih zaželi tudi česa novega,« odgovarja na vprašanje, ali se mu morda že kaj kolca po športnem uredništvu.

Kdaj si lahko obetamo vidno novost, ko boste v Odmevih zamenjali »voditelja, ki ga pestijo vidne in slišne težave z oblikovanjem vprašanj ter poslušanjem odgovorov«, kot ste zapisali ob neki priložnosti?

No, saj nisem mislil samo njega. Dogovorili smo se, da bom prve Odmeve vodil 28. marca. Če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega ali bi vmes ugotovili, da za to nisem primeren.

Bil je športni komentator, a zdaj bo pa kar Odmeve vodil, je slišati očitke. Vaš zagovor?

Takšni pomisleki izražajo določeno mnenje, napačno bi bilo, da bi jih vse dajal v nič. Čeprav so bile ocene nekaterih na precej nizki ravni in veliko povedo o piscih, zelo malo pa o meni. Kdor pozna zgodovino televizije, ve, da so bili športni novinarji vedno zelo zanimiv kader tudi za informativni program. Navajeni so oziroma smo (bili) delati v posebnih razmerah, kjer je pomembna hitra odzivnost, in dela pod stresom. Najbolj znamenit primer je Walter Cronkite, ki je bil, preden je leta 1961 začel voditi CBS Evening News in jih vodil 20 let, glavni obraz prvega olimpijskega programa, zimskih olimpijskih iger v Squaw Valleyju.

V Nemčiji je bil najbolj cenjen voditelj poznovečerne informativne oddaje Hajo Friedrichs, ki je bil prej veliko let urednik športa. V Avstriji – rasel sem z avstrijsko televizijo – je poznan Teddy Podgorski, športni novinar, ki je pozneje postal glavni šef informativnega programa in nato televizije. Ali pa pri nas Tomaž Terček, ki je začel v športu in pozneje postal eden najbolj prepoznavnih obrazov te televizije. Predvsem je pomembna obrt, ne pa toliko vsebina, ki jo spremljaš v določenem obdobju. Mislim, da je za odgovorne in zahtevne naloge celo bolje, če imaš izdelan profil, predvsem pa vizijo svojega dela, kot če takšnega profila sploh nimaš. Kar pa še vedno ne pomeni, da bom v tej novi vlogi tudi uspešen.

»Kot novinar politike nikoli ne bi spremljal. Šport bolj cenim, čeprav so tudi v njem politika, nečednosti, kraje ...,« ste dejali v intervjuju za 7D leta 1993. Zdaj se boste kot voditelj srečevali tudi s politiko, gospodarstvom ...

Ljudje v določenih obdobjih rečemo marsikaj. Politik nikoli ne bom, sem pa politiko vedno spremljal kot državljan te države. Vedno sem verjel, da mora biti novinar angažiran državljan, smisel novinarskega dela je, da pomagamo artikulirati glas ljudi, postavljamo tista prava vprašanja, ki jih imajo tudi gledalci, ne glede na to, kakšna je njihova politična preferenca. Mislim, da je moj športni izvor pri tem lahko samo zelo koristen, v športu je poglavitna poštenost – fairness. Novinar oziroma voditelj v Odmevih mora biti predvsem fer. Če si pošten, si tudi nepristranski, znaš se lotiti tudi teme, o kateri imaš morda svetovnonazorsko drugačno mnenje.

Poznani ste po svojem sproščenem tonu pri vodenju. »Šport gre v smer šovbiznisa, to je dejstvo. Za večino gledalcev je šport razvedrilo,« ste nekoč dejali. Boste razvedrilni ton prinesli tudi v Odmeve?

Ti področji je treba strogo ločiti. Če je šport del šovbiznisa, pa je jasno, da Odmevi to ne smejo biti. Čeprav je (bilo) tudi na naši televiziji videti težnje, ko so poskušali tudi iz novic delati šov. V Odmevih je bolj primerna zadržanost, prav tako ni naloga voditelja, da razvedri gosta. Sproščenost mi bo verjetno pomagala pri pripravi in pri vodenju, da se ne bom kdaj preveč zmedel, čeprav bodo gotovo tudi takšni trenutki prišli.

Kako ste prepričali novo urednico Ksenijo Horvat Petrovčič, da vas je povabila k Odmevom? Je pomagalo, da ste v Mladini kritizirali informativni program pod prejšnjim urednikom? Pisali ste o »prevladujočem nestrokovnem in nedomišljenim pristopom TVS« in prevladujočih diletantskih polizdelkih ...

To morate vprašati njo (nasmešek). Povabilo je prišlo kot strela z jasnega. Kritiziral nisem zato, da bi gradil kariero nekje drugje. Je pa očitno, da v tej kritiki nisem bil edini. Za svojo kritičnost se ne mislim opravičevati nikomur, ker sem vse, kar sem povedal navzven, prej povedal navznoter. Še vedno je težava Slovenije, da ljudje, ki nekaj mislijo, tega v svojem krogu odkrito ne povedo. Pa tudi to, da nekdo kritiko razume izključno kot politiziranje. Žal tudi v novinarstvu. To spet pove več o drugih kakor o meni. Resnično me je šokiralo, kako so moje razmišljanje dojeli nekateri novinarski in uredniški kolegi. Kolegialna kritika, četudi ostra, je bila kar samodejno uvrščena v kategorijo politično motiviranih pritiskov. Z moje strani je bilo vse mišljeno zelo iskreno in usmerjeno samo v dojemanje poklica. Žal ga premnogi razumejo kot politično delo. Jaz pač ne. Mislim, da kar veliko vem, navsezadnje sem študiral novinarstvo, sem iz novinarske družine. Tudi v pogovorih s kolegi sem čutil, da gre vse skupaj v napačno smer. S tem, da sem se javno oglasil s kritiko – pa naj se komu to zdi smešno – sem pravzaprav pokazal svojo lojalnost. Če bi mi bilo vseeno, bi dvignil roke in si mislil, češ, me ne briga, saj sem v športnem programu.

Bo zaradi te kritike težko delati med novinarskimi kolegi?

Bolj kot sem se izpostavil zdaj, ko bom delal v programu, ki sem ga prej kritiziral, se ne morem izpostaviti. Karierno me je takšno vodenje vedno zanimalo. Da sem bil urednik športa, je bila tudi zelo dragocena izkušnja, tudi v tem, da sem videl, da to ni moj karierni cilj, saj me to, ko sem to delal, gotovo ni izpolnjevalo ... Moj novinarski zgled je bil, recimo, Robert Hochner, kultni voditelj oddaje ZiB2, ORF-jevske različice Odmevov. V mladosti sem neskončno užival, ko sem ga vsak večer gledal. O morebitnem vodenju informativnih oddaj sem se do Ksenijine ponudbe pogovarjal le s svojimi najbližjimi, s kolegi pa o tem nikoli nisem govoril.

Dvomil sem, ali bi bil pripravljen na tak korak, glede na to, da sem dolgoročno videl svoje mesto v športnem programu: veselil sem se in se še EP v nogometu 2012, OI v Londonu 2012, SP v nogometu 2014 v Braziliji, na te projekte sem se že tudi pripravljal. A star sem 43 let in človek si želi tudi drugačnih izzivov. Ne pravim, da bom najboljši voditelj v zgodovini Odmevov, se bom pa seveda zelo trudil in tisti, ki me zelo dobro poznajo, takih pa ni ravno veliko, vedo, da stvari delam zelo resno, pri sebi ne maram polovičarstva in bom, kot radi rečejo športniki, dal vse od sebe.

Odmevi torej po vaše niso dobra oddaja?

Oddaja je v zadnjih letih precej izgubila vsebinsko prepoznavnost. Mislim, da največja težava slovenskega novinarstva ni toliko pristranskost kakor obstranskost. Tudi v Odmevih se je dogajalo in se, da so voditelji le metali spraševalske pingpong žogice eni in drugi strani. Iz ostrih spraševalcev so bili degradirani v bolj ali manj spretne podajalce, predvsem zaradi splošne obsedenosti z navidezno uravnoteženostjo. Češ da morajo biti soočeni gostje, ki naj bi predstavljali različne politične poglede, in to celo na ravni političnih analitikov.

Z novo odgovorno urednico se strinjam, da so Odmevi s tremi, štirimi gosti popolnoma nesmiselni. Ta konceptualna sprememba se je zgodila pred leti, ko smo z Odmevi hoteli tekmovati s Trenji in POP TV. Zdaj je situacija kar malce smešna, ker imamo nekakšna Trenja pri nas. Odmeve je treba vrniti h koreninam, ponuditi poglobljene informacije, ki se ne le odzivajo na dogodke iztekajočega se dne, ampak že odpirajo vprašanja naslednjih dni. Velikokrat sem gledal Odmeve s štirimi gosti, ko mi je bilo vsakega v studiu nepopisno žal, ker nihče ni imel niti možnosti razviti misli. Kričavi populizem razgretih množičnih diskusij na javni televiziji ne more biti odgovor na hude globalne izzive v javnosti in novinarstvu. Namesto da bi skušali zviševati verodostojnost informacij, smo zapluli v popolnoma drugačne vode, uvedli senzacionalistične pristope.

Profesorica Manca Košir je študentom vedno razlagala, kako ste na predavanja hodili s šopi časopisov. Katere medije prebirate zdaj?

Sem naročnik nemškega Spiegla in švicarskega Weltwoche. Drugi je zelo zanimiv, ker je v zadnjih letih zelo spremenil usmeritev in vsaj v uredniškem delu postal glasnik helvetskega konservativizma. Zanimivo je, kako iste teme spremljaš v obravnavi z različnih zornih kotov. Od angleških mi je najbolj všeč Guardian, tudi spletna izvedba je izjemna, če je le možnost, pokukam v New York Times in Economist. Zadnja leta, ko sem bil bolj vezan na JAR, sem se zelo navdušil nad Mail & Guardianom, ki je najkakovostnejši politični tednik tem delu Afrike.

Drugače zelo veliko berem knjige, tudi leposlovje, v slovenščini, angleščini in nemščini, pa tudi strokovne knjige. Knjiga, ki je bila zame pred leti res odkritje, je bila From Beirut to Jerusalem Thomasa L. Friedmana, kjer je analiziral konflikt na Bližnjem vzhodu z izraelske in arabske perspektive. V zadnjem času sem prebral veliko knjig o podsaharski Afriki. Moja najljubša knjiga v zadnjih 15 letih pa je Guns, Germs, and Steel Jareda Diamonda, ki ponuja zelo zanimiv antropološki pogled na zgodovino. Zdaj bom moral še bolj poglobljeno spremljati slovensko časopisje, saj je zelo pomembno, kakšne vsebinske poudarke dajejo drugi mediji. Še naprej bom seveda spremljal tudi šport. Šport je zelo zanimiva in avtentična govorica človeštva. Še vedno ga imam zelo rad in ga bom zdaj morda še bolj avtentično spremljal kot navdušenec. Šport je zelo pomemben, tudi skozi pomanjkanje tovrstnih vsebin v Odmevih se je pokazalo, da ga še vedno nismo ravno najbolje razumeli. Enako velja tudi za kulturo in znanost. Življenje je precej več kot le slovenska politika in gospodarstvo. Kot take si predstavljam tudi prenovljene Odmeve.

Vrnili ste se z dopusta v Južni Afriki ... Ste šli po poteh svetovnega nogometnega prvenstva?

Ne povsem. Na JAR sem se zelo navezal med pripravami na SP in med samim SP, zato sem deželo želel doživeti še v družbi žene in sina. Tudi ona sta navdušena. Marsikaj smo videli, spoznali smo zelo veliko ljudi. JAR me je vedno fascinirala, očeta so še pred mojim rojstvom naključni znanci celo nagovarjali, da bi se tja odselil. Kot mladega človeka me je presunila zgodba Nelsona Mandele, ki sem jo v osemdesetih začel spremljati prek zasedbe The Specials in skladbe Free Nelson Mandela, pozneje pa me je zelo zintrigiral koncert Mandela Day na Wembleyju. Apartheid je bil fašizem po fašizmu. Mislim, da gre za eno najbolj vznemirljivih dežel na svetu, ki je nepopisno lepa in raznolika, poleg tega pa gre za enega najpomembnejših civilizacijskih eksperimentov v človeški družbi: ali je iz prejšnjega stanja kolonializma in politično utemeljenega rasizma mogoč normalen prehod v uspešno družbo prihodnosti. Dokončnega odgovora še nimamo.