Tiskane izdaje
Največ zaslug za vaš pristop k tekmovanjem ima bioterapevt Marjan Ogorevc, s katerim delate že skoraj 15 let. Popeljal vas je v mejna področja, predvsem pa vas seznanil z vzhodnjaškimi filozofijami, v katerih poskušate najti svoj tekmovalni mir. Tai-či, dihalne in druge posebne vaje so sestavni del vašega vsakdana. »Kolikor sem odprt v duhu, sem zmožen v telesu,« je vodilo vaše športne in življenske filozofije.
Ta in druge mantre mi krepijo samozavest. Če se za veliko tekmovanje dobro pripravim v glavi, je tri četrt dela opravljenega, še preden stopim v tekmovalno areno. Marjanu brezpogojno zaupam. Res pa je, da nikoli nisem razmišljal niti si razbijal glave, ali verjamem v alternativo ali ne. Naučil me je priti do konca v vsem, kar delam. Tudi strah, ki se je včasih pojavil, mi je pregnal s svojimi nasveti in življensko filozofijo. Človeške zmožnosti so omejene. Marjanove napotke sem preprosto sprejel in v praksi preizkusil učinke. Z njim sem tudi osebnostno zrasel, kar mi pomaga, da lažje sprejmem vse psihološke pritiske in težave.
Olimpijskega zlata zagotovo ne bi osvojili, če ne bi znali usmeriti energije v svoj uspeh in ne bi verjeli v svoje sposobnosti.
Če hočeš nekaj doseči, potem se moraš svojemu poslu v celoti posvetiti in podrediti vse stranske dejavnike. Teh pa ni malo. Čez vsako oviro je treba odločno skočiti. Če se tako, brezkompromisno do sebe, lotiš svojega posla, moraš biti uspešen. Ob sebi sem imel zelo pozorne ljudi, ki so me na vsakem koraku podpirali. Imam tudi vizijo, kako doseči največje uspehe. Že kot majhen sem si želel uspeti v športu - in to je bilo gonilo vsega mojega početja. Ves čas sem si govoril, da je kolajna edino, kar šteje. V glavi sem si zlato olimpijsko kolajno tisočkrat odvrtel. Na tej poti me nič ni moglo premakniti. Bila je moja trdna odločitev, za katero sem se moral seveda vrhunsko telesno pripraviti.
Ljudje smo v svoji popolnosti v bistvu nepopolni. Vsakomur manjka nekaj. Vam je žal, da niste vzporedno s svojo športno dejavnostjo študirali?
Del moje življenjske filozofije je, da se mora človek odločiti za eno stvar in jo vrhunsko dokončati. Zaradi športa nimam šole, ki sem si jo sicer želel, preden sem postal vrhunski športnik. Če na svojo kariero pogledam iz drugega, eksistenčnega zornega kota, se lahko vprašam, ali je to res najbolje, kar sem naredil za svoje življenje. Pri 35 letih, ko si prikrajšan za najbolj inovativna leta življenja, je težko začeti novo pot. Je pa tudi res, da si lahko vsakič uspešen, ko se odločno spraviš k študiju. Pri tem pa nehote pomislim, kdo me bo s končanim faksom pri štiridesetih sploh zaposlil. Osebno se še vedno vidim v športu. V njem nekaj znam in tudi veljam. Na srečo, ali pa tudi na mojo veliko žalost, je šport pri nas še vedno na amaterski ravni, tako da je v njem, na poti v visoko profesionalnost, še veliko možnosti za delo.
Če hočeš priti na vrh, moraš biti v vsakem vrhunskem športu celovit na vseh področjih. Športnike vas velikokrat podcenjujejo, češ da nimate pameti za navadno življenje.
Pri nas gre za poseben športni intelekt, ki ga mnogi zamenjujejo z vsesplošnim. Za nogometaše velikokrat pravijo, da niso inteligentni. Res je, da največkrat nimajo šol in niso načitani, vendar so na svojem področju nadpovprečno talentirani, mnogi med njimi pa so tudi pravi umetniki. V Sloveniji se preveč cenijo besede in premalo dejanja. Če znaš obračati besede in nastopati, pravijo, da si uglajen, da znaš. Moti me, da so vedno na boljšem tisti, ki znajo dobro obračati besede, čeprav so nesposobni. V športu tega ni. Veličino posameznika pokažejo dejanja. Pri nas z besedami ne moreš prikriti svoje resničnosti in nesposobnosti.
Vaš vpliv na okolje je pravzaprav fenomen. Navzven ste dokaj vase zaprti in največkrat navidezno nezainteresirani za večino stvari, ki se dogajajo okrog vas. V slovenskem športu imate zavoljo svojih rezultatov in besed brez dlake na jeziku velik ugled. Svoje dobro ste zastavili v boju za boljši jutri športnikov. Reševanje pokojninskega statusa slovenskih športnikov je tema, ki je močno vzburila slovensko javnost.
Zamisel o športnih pokojninah se mi ni zgodila kar čez noč. Ni tudi nadutost olimpijskega šampiona in želja po nečem nemogočem. Zelo podcenjujoče je, da bi moral kot nosilec zlate olimpijske kolajne životariti. Zato si prizadevam, da bi moj in status vseh najboljših slovenskih športnikov trajno rešili. Kolajne so vredne veliko več, kot mi dobimo zanje denarja. Pravzaprav se z denarjem niti ne morejo ovrednotiti. Že na igrah v Atenah pred štirimi leti sem ljudi v olimpijskem komiteju pobaral, naj uredijo zadeve. Rekli so, da bodo. Po Osaki 2007 smo se že skregali. Zdaj sem šel v javnost. Dovolj mi je tega, da vsi le lepo govorijo, a nihče nič ne naredi. Moj poziv ne pomeni, da moramo na vrat na nos urediti razmere. Rad bi, da se začnejo težave reševati. Brez akcije in dela ni rezultatov. V nekaj letih bi lahko naredili veliko na tem področju. Športniki potrebujemo odgovorne ljudi, ki bi nam prisluhnili. Upam, da bo imel imel novi minister dovolj časa in razumevanja za nas.
Med športniki in še zlasti olimpijci ni bilo odziva na vaše ostre besede. Zakaj ni javne podpore?
Nekaj podpore je, a je omejena le na pogovore. Nekaj stališč je bilo tudi odklonilnih, vendar sem prepričan, da me velika večina športnikov podpira. Če bi stopili skupaj in enotno nastopili ne glede na različne interese, bi lahko rešili veliko težav. Menim, da je v športu preveč sebičnosti, ko gre za urejanje skupnih zadev. Tistih, ki zaslužijo veliko, moja pobuda ne zanima. Drugi se bojijo izpostaviti v javnosti, da ne bi izgubili še tisto malo, kar dobijo. Upam, da bomo čez čas vsi dozoreli in začeli razmišljati drugače. Tudi za tiste, ki prihajajo za nami. Mladim je treba omogočiti, da razvijejo svoje talente do konca ne glede na to, na katerem področju jih imajo. Če bi imeli v Sloveniji vse urejeno, bi se mladi veliko lažje odločili za vrhunski šport. Ko veš, da lahko od športa živiš in si ustvariš razmere za dobro življenje tudi po končani karieri, se lažje odločiš zanj.
Možnosti za rešitev težav po koncu kariere je kar nekaj.
Prva je zagotovo pokojnina. Druga je prehodno obdobje, v katerem bi status vrhunskim športnikom podaljšali za štiri leta, da bi se lahko vključili v normalno življenje. Športniki veliko naredimo za Slovenijo in njeno prepoznavnost. Ne gre za velik denar, saj nosilcev olimpijskih kolajn ni veliko [skupno jih je 38, od tega 16 v samostojni Sloveniji, op. p]. Treba je imeti le malo razumevanja in dobre volje. Šport je posel, v katerega je vključeno veliko ljudi. Tega mnogi nočejo razumeti.
Zagrozili ste s koncem kariere oziroma da ne boste tekmovali, dokler se stvari ne začnejo urejati.
Trdno ostajam pri svoji odločitvi. Zavedam se, da čas gospodarske in finančne krize ni najbolj primeren, vendar ne gre za kratkoročno stvar. Ljudi, ki zaslužijo 800 evrov na mesec, ne podcenjujem in jim želim veliko večje plače, dostojne dobrega življenja. Očitek, da trenutno ni čas za takšna dejanja, je zavajanje javnosti. Prepričan sem, da se lahko v nekaj mesecih zelo konkretno začnemo ukvarjati s temi stvarmi. Besed je bilo že ogromno. Na živce mi gredo obljube, češ, naredili bomo nekaj. Če bi jaz tako razmišljal in govoril, nikoli ne bi osvojil olimpijskega zlata. V olimpijskem komiteju je veliko zaposlenih ljudi, ki živijo od športa, pa so jim naše pobude malo mar. Navsezadnje so tam, da nam pomagajo.
Pravite, da je napočil čas, da tudi za športnike nekaj naredijo.
Šport je pomembna dejavnost. Najbolj me moti, da naših dosežkov država ne ceni dovolj. Imam občutek, da je zlata olimpijska kolajna za Slovenijo preveč. Prepričan sem, da vsi tisti, ki nas marginalizirajo, ne vedo, kako težko je osvojiti katerokoli kolajno. Za vsak finale na olimpijskih igrah ali na svetovnih prvenstvih je treba vložiti ogromno dela. Lahko bi rekel, da vso kariero in dolga leta garanja. V Sloveniji je veliko zaslužnih državljanov, za katere država veliko naredi in poskrbi za njihovo spodobno življenje. Menim, da bi morali tudi za športnike reči: to so zaslužni ljudje in si za svoje uspehe zaslužijo vse, kar pritiče ljudem, ki so naredili veliko za Slovenijo. Politiki se, žal, bore malo zmenijo za nas, razen ko se hočejo ob velikih dejanjih fotografirati. Menim, da imam prav, ko zahtevam pokojnine. Res pa je, da moj način morda ni dober, ker sem izkoristil priložnosti, ob katerih bi se moral posvetiti slavju.
Več v Sobotni prilogi
