Tiskane izdaje
V vsaki športni panogi se na vsake toliko časa, če imamo srečo vsaj enkrat v desetletju, pojavi igralec, ki je z glavo in rameni nad ostalimi. Talent, pri katerem se najtežje in najbolj zapletene stvari zdijo najbolj enostavne. Takšen rokometni genij se je 1. aprila leta 1979 rodil v Splitu. Ivano Balić je brez dvoma najboljši rokometaš svojega rodu, naši južni sosedje ga že vidijo pri vrhu lestvice vseh časov. Pri tem se ne motijo veliko. Balić igra, kot bi si na novo izmislil rokomet, v katerem mu ni para, kot v nogometu ni Ronaldinhu in kot v košarki ni bilo Michaelu Jordanu. Največji vseh časov pa vendarle še ni. Še veliko dela ga čaka, preden bo presegel blestečo kariero švedske legende, Magnusa Wislanderja.
Hrvaški navijači in sedma sila imajo srečo, da pri njih igra tako izjemen rokometaš, zato lahko tekmovanje, kdo si bo izmislil boljši presežnik zanj, traja v nedogled. Balićeve kakovosti so celemu svetu znane že tri leta, od SP leta 2003 na Portugalskem, a takšne »Ivanomanije« kot v Švici še ni bilo.
Postal je rokometni čarovnik, svetnik, bog, umetnik in čudež. Njegove predstave ob številnih poškodbah ključnih soigralcev (Mirza Džomba, Petar Metličić, Blaženko Lacković) sicer niso bile dovolj za dopolnitev hrvaške zbirke z evropskim zlatom (svetovnega in olimpijskega že imajo), so ga pa ustoličile kot rokometnega genija brez primere. Je igralec, ki mu na »bojišču« nič ne manjka. Je najboljši organizator igre, o njegovih asistencah, ki nemalokrat presenetijo tudi njegove soigralce, lahko v večini reprezentanc samo sanjajo. Je izjemno nevaren strelec, čeprav nima odriva, višine ali topovske roke, ki krasijo največje bombarderje. Temu je v Švici dodal še naslov prvega kradljivca žog. Če k temu prištejemo še veliko srce in hladnokrvnost, dobimo skorajda popolnega rokometaša.
»Je zelo inteligenten igralec. Do potankosti obvlada rokometno igro in je zelo hiter. V tem pogledu ima velikokrat prednost pred obrambnimi igralci. Ni telesno najmočnejši igralec, zato ni med najboljšimi v obrambi, v napadu pa sta ključna bistrost in dobro delo noge. Pri njem sta najmočnejša prva dva koraka, ko začne akcijo, saj z njim v trenutku prehiti in iz ravnotežja meče tiste, ki ga poskušajo zaustaviti. Ta čas na mestu srednjega zunanjega ni igralca, ki bi mu bil blizu. Zakaj Nemčija in Slovenija ne premoreta takšnega igralca? Odgovora na to, žal, nimam,« je enega od slavospevov Baliću spesnil nemški selektor Heiner Brand, ki dobro ve, kako dragoceni so tako nadarjeni igralci. Čeprav vodi reprezentanco iz domovine opevane bundeslige, v svoji ekipi še nikoli ni imel takšnega igralca.
»O njem je bilo povedano že vse. Je najboljši evropski igralec, kar pomeni, da je tudi najboljši na svetu. Na pravih tekmovanjih je že nekajkrat pokazal, koliko velja. Kot srednji zunanji igralec ima nekaj v sebi, česar drugi nimajo. Tega mu ni mogel dati noben trener. Je talent, kakršni se rodijo le enkrat v stoletju, a niti najboljši ne igrajo vedno dobro. Razlika med dobrimi in najboljšimi pa je, da so vrhunske predstave slednjih bolj pogoste,« svojega rojaka v zvezde kuje tudi hrvaški trener Kiela Zvonimir Serdarušić, ki pa vendarle noče prehitevati s podeljevanjem naslova najboljšega vseh časov.
»Balić mora še v klubu, ne glede na to, v katerem, ali je to zdaj Portland San Antonio, jutri kateri od nemških, pojutrišnjem Zagreb, pokazati, koliko velja. Doslej je le v reprezentanci. Že nekaj let govorimo o njem, čeprav je še mlad. Če bomo čez štiri ali pet let še vedno govorili o njem in tako vrhunskih predstavah, se bo lahko spogledoval z naslovom najboljšega vseh časov. Za zdaj je to še vedno Wislander, ki je bil 12 let v svetovnem vrhu,« Serdarušić na vrhu večne lestvice še vedno vidi svojega nekdanjega varovanca pri »zebrah«, ki so ga tudi razglasili za najboljšega rokometaša 20. stoletja.
V Španiji zlobni dvojček
Hrvaški navijači imajo Balića še raje, ker v reprezentančnem dresu nikoli ne popušča in ko ima še dovolj moči, praviloma prinaša zmage. Od njegovih izjemnih predstavah za Hrvaško pa ponavadi jezno pihajo privrženci španskega prvaka Portlanda San Antonia, pri katerem doslej ni blestel pol toliko kot na velikih tekmovanjih. Španski novinarji so zato prepričani, da v moštvu iz Pamplone sploh ne igra Balić, ampak njegov zlobni dvojček.
»Pri Portlandu se igra drugače. V reprezentanci imam popolno svobodo, v klubu se moram držati stroge discipline. Moramo se 'postrojiti', odigrati akcijo, preden pridemo v položaj za strel. Zato tam ne delujem tako dobro,« očitkov ne sprejema Balić, ki z drugimi športnimi geniji poleg dobrih lastnosti deli tudi (vsaj v pogledih trenerjev) slabe. Z genialnostjo pride svojeglavost in brezmejna prevlada v moštvu.
Balić je vsekakor v vseh pogledih drugačen od drugih. Člani hrvaške odprave so se za glavo držali že na EP v Sloveniji, ko je sam taval po Ljubljani v času, ko je bil celi ekipi zaukazan popoldanski počitek. Zdaj so njegove navade še bolj »zvezdniške«. Ker je na vsaki tekmi prejel nešteto udarcev in je bil motor ekipe, je v Švici treniral le toliko, kot se je njemu zdelo potrebno. Brez posledic lahko med tekmami kriči na selektorja Lina Červarja, a to je odraz cele hrvaške ekipe. Navznoter vre, navzven pa, dokler je dovolj moči, deluje skorajda brezhibno.
Navijači jo brezpogojno obožujejo, morda tudi, ker so njeni največji zvezdniki še vedno preprosti, skromni in dostopni. »Nikoli ne razmišljam o tem, ali me bodo na koncu turnirja razglasili za najboljšega. Ne igram zase, ampak za ekipo. Če moram za zmago zabiti deset golov, bom to storil. Če bom bolj koristen z razigravanjem svojega moštva, se bom namesto streljanju posvetil podajam. Če igraš dobro in se trudiš za ekipo, nagrada pride sama. Nisem edini kandidat in vnaprej določeni zmagovalec. Na sceni je še veliki vrhunskih igralcev,« je v pogovoru za Delo še povedal Balić.
Po dostopnosti se gotovo razlikuje od Ronaldinha in Jordana. A ne le po tem. Rokometni genij bo lahko vedno le sanjal o zaslužkih najboljših košarkarjev in nogometašev vseh časov. Jordan je na vrhuncu kariere letno s klubsko plačo in sponzorskimi pogodbami služil okoli 100 milijonov dolarjev, Ronaldinho jih okoli 15 milijonov evrov, Balić pa je kot najboljši na svetu pred kratkim podaljšal pogodbo s Portlandom, kjer bo na sezono zaslužil okoli 200.000 evrov …
Miha Hočevar
