Kaj je Pečečnik odnesel iz LV?

Po sobotnem pokalnem finalu, v katerem so nogometaši Interblocka z zmago nad Luko Koprom drugič zapored zasluženo osvojili lovoriko in si priigrali nastop v kvalifikacijah za evropsko ligo, se je novinarski kolega čudil nekaterim izjavam iz ljubljanskega tabora, ki so sezono označile kot naduspešno. Ni mu bilo jasno, kako lahko klub z največjim proračunom pozdravlja skromno šesto mesto v prvenstvu ter vse težave s selekcioniranjem igralcev, izbiro trenerja in pomanjkanjem navijačev pomete pod preprogo »zgodovinskega« zmagoslavja v Ljudskem vrtu. Zgodovinskega ne samo zaradi nove lovorike mladega kluba, ki ambiciozno išče pot do odličnosti v vseh pogledih, ampak tudi zato, ker verjetno v nobeni kolikor toliko nogometno normalni državi ne boste doživeli, da bi si finale tekmovanja ogledalo zgolj 1500 gledalcev. Mimogrede: predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Ivan Simič je v enega od mikrofonov povedal, da je to glede na okoliščine zadovoljivo.

(Ne)uspešnost rdeče-črnih lahko postavimo v povsem drugačen kontekst. Nobene lovorike namreč ne gre podcenjevati, pa čeprav je osvojena v nogometnem prostoru, kjer po besedah športnega direktorja Interblocka Nenada Protege iz bližnje preteklosti domuje tako imenovana Teksas liga. Še pred kratkim je namreč nekatere sporne sodniške odločitve povezal s takšnim pojmovanjem tekmovanja. Seveda bi mejilo že na bizarnost, če bi se tudi v Mariboru na takšen način »vtaknil« v nedosojeni prepovedani položaj »njegovega« Ermina Rakoviča ob drugem golu. Kako je že rekel Srečko Katanec, osebni svetovalec Interblockovega šefa Joca Pečečnika? »Nogomet ti nekje vzame, drugje pa ti da.«

Kot kaže, bo Interblock v prihodnjih tednih doživel preobrat v delovanju športnega sektorja. To naj bi pokazali podoba in karakternost moštva ter ime prvega stratega za prihodnjo sezono. Če se za hip postavimo na stran kluba, ki še nima svojega centra za trening niti štadiona; torej nima doma, lahko ugotovimo, da so tri osvojene lovorike v dveh sezonah svojevrsten podvig (v razvitem nogometnem svetu bi to uvrstili v misijo nemogoče). Mar je prej pri nas v podobnih razmerah že komu to uspelo?

Pečečnik je kajpada sijal od zadovoljstva, a njegovo veselje ima zdaj podlago v dveletnih izkušnjah s slovenskim nogometom, ko mu kljub zavidljivemu denarnemu vložku ni bilo postlano z rožicami. Moč tega poslovneža se kaže tudi v neizmernem optimizmu in pozitivnem razmišljanju, ki ga širi na svoje sodelavce in kolege. V tej luči je bilo lepo videti, da mu je športni tekmec Zlatko Zahovič odstopil svojo pisarno, kjer je lahko (ločeno od VIP prostora NZS, ki je organizator tekmovanja) pogostil svoje prijatelje. S takšnimi in podobnimi gestami vodilnih mož se bo med glavnim mestom in Mariborom vzpostavilo zdravo rivalstvo, ki ga bodo rade volje (vsaj upamo) prevzeli tudi navijači. Sicer pa: ali je Pečečnik iz Ljudskega vrta ob pokalu morebiti odnesel še kaj drugega?

Iz torkove tiskane izdaje Dela