Kakovost ni sporna, mozaik se sestavlja

 Ivezič na tekmah v Čačku, Lazarevcu in Beogradu ni imel na voljo vseh glavnih mož. Desna zunanja Renato Vugrinec in Jure Natek ter krožni napadalec Matjaž Mlakar so zaradi poškodb odpovedali nastop na srbski turneji, že po prvi tekmi pa se je zaradi težav s komolcem v Slovenijo vrnil krožni napadalec Goran Kozomara. Na prvi akciji za EP ni bilo niti vratarjev Bena Lapajneta, ki ga je na pripravah zadržal Zagreb, in Dušana Podpečana zaradi poškodbe. Slovenija je tokrat imela v vratih Gorazda Škofa in Davida Imperla. Šef Ivezič jima je namenil enakovredno minutažo, videli pa smo zelo dober polčas vsakega proti Tuniziji (Škof) in olimpijski vrsti gostiteljev (Imperl). Ob aktualni konkurenci čuvajev mreže si vodstvo reprezentance zagotovo ne bo belilo las. Zaradi zdravstvenih težav je bila oklestena konkurenca na šestmetrski črti. Priložnost je dobil povratnik Zoran Lubej, pri katerem škripa igra v napadu, saj to pogreša tudi v Portlandu San Antoniju. Dolgo časa v klubu sploh ni bil v konkurenci za igro, pred kratkim pa je le začel igrati, a predvsem v obrambi. Še vedno je aktualna njegova selitev v drug španski klub, kjer bi se lahko igralsko povsem prebudil. Ob pravem pristopu ga mnogi vidijo kot prvega pivota Slovenije, vprašanje pa je, kako potrpežljiv bo Ivezič, ki lahko ob omenjenih aktivira še tihega Marka Oštirja. Slednji je veliki borec, ki pridno izkorišča vsako ponujeno minuto igre. Zanimivo je bilo videti Sergeja Rutenko v vlogi »playmakerja«. Nasprotniki se temeljito pripravljajo na igro Uroša Zormana, ki kajpada ne sme biti osamljen in preobremenjen na tem pomembnem položaju. Rutenka s svojo lucidnostjo slovenski igri daje novo širino, z njim v sredini zunanja linija postaja tudi strelsko raznovrstnejša. V Srbiji je bil Rutenka na vseh treh tekmah prvi strelec naše izbrane vrste, čeprav še lovi svojo optimalno formo. V Ciudad Realu je kot eden izmed številnih zvezdnikov obsojen na stalno rotacijo, razveseljivo pa je, da tudi tam igra v sredini. Bombarderja na levi strani Aleš Pajovič in Ognjen Backovič sta za zdaj prepričljivejša v obrambnih nalogah, za napredek v napadu pa je kajpada še dovolj časa.

S krilnimi igralci Ivezič pač ne bi smel imeti težav. Sicer je bil Vid Kavtičnik ob odsotnosti Vugrinca in Natka na desnem zunanjem položaju, toda v Kielu igra vrhunsko na krilu in v takšni izvedbi ga gre pričakovati tudi v dresu z državnim grbom. Matjaž Brumen izboljšuje svojo formo, skrbi pa, da pogosto tarna nad utrujenostjo, zato okrepljena zdravniška pozornost morda ne bi bila odveč. Na levi strani srčni Zoran Jovičič, ki je ob Davidu Špilerju odlično funkcioniral v konici obrambne postavitve 5-1, praktično ne zna razočarati. Verjamemo, da bo na tem položaju močnejši pečat slovenski igri dodal Luka Žvižej, ki se je s svojo kakovostjo kljub strahoviti konkurenci udomačil v vrstah evropskega prvaka Barcelone. Slovenska reprezentanca ima ta čas močnejšo obrambo 5-1. V njeni igri pogrešamo hitrejši prehod iz obrambe v napad in hitrejše izvajanje sredine. Prav nič si ne domišljamo, da je podoba s tekem na Lovoriki Srbije, predvsem v napadu, optimalna. Ob omenjenih igralcih sta v izbrani vrsti manjkala še primerna motiviranost in tekmovalni naboj. A tudi ob takšnih pomanjkljivostih je Slovenija premagala četrto reprezentanco sveta. Zanimivo bo videti, kako se bo 25. in 27. novembra odrezala na gostovanju v Nemčiji, ko bo na drugi strani evropski prvak. Tudi takrat zasedba ne bo popolna. Pajovič, Rutenka, Vugrinec in Žvižej bodo namreč zaposleni s klubskim superpokalom.