Karničar: Čelada ne bi rešila Franca

Ljubljana - Davo Karničar pravi, da je napel vse sile, da bi rešil hudo poškodovanega Franca Oderlapa, a je helikopterska pomoč ponj prišla prepozno. Dragoceni so bili tudi klici v Nepal iz Slovenije, ko so v Planinski zvezi Slovenije, Karničarjeva zveza v domovini je bil Matjaž Šerkezi, urejali vse podrobnosti za čim hitrejši helikopterski prevoz poškodovanca v Katmandu ter nato še transport z letališča v bolnišnico, kjer bi Oderlapu lahko ponudili ustrezno zdravniško oskrbo. Ves ta čas je bil ob Oderlapu Karničar, ki je organiziral transport ranjenega tovariša do baznega tabora, od kjer so ga nato s helikopterjem prepeljali v dolino.

A kljub vsemu vloženemu naporu na nekatere stvari ni bilo mogoče vplivati. Tak dejavnik so bile zanesljivo za helikoptersko reševanje neugodne vremenske razmere, ki so takrat vladale nad tem območjem, nevihte, slaba vidljivost, megla, ki je preprečevala let iz najbližje vasi. Pa tudi, če vreme pustimo ob strani, je način reševanja in dostop do helikopterja v Nepalu "drugače urejen" kot denimo v Sloveniji. "Z naše strani smo se trudili, da bi helikopter čim prej prišel, hkrati smo skušali priklicati nevrokirurga v Katmanduju, ki bi opravil poseg, urejali transport z letališča v bolnišnico. Ko rešuje nepalska vojska, pa že vnaprej zahtevajo bajne vsote. Težave pa so bile tudi s tem, da niso takoj mogli zagotoviti helikopterja, ki bi sploh tako visoko poletel," je nanizal nekaj okoliščin Šerkezi.

Načelnik komisije za odprave v tuja gorstva Tone Škarja zavrača kritike, ki so na zvezo vsule v domovini, da se niso dovolj potrudili in da bi Oderlap ob drugačnem razpletu preživel. Planinska zveza Slovenije oziroma njena komisija je podprla načrtovani podvig, ki se ga je lotil Karničar, ko se namerava kot prvi Zemljan s smučmi pognati z drugega najvišjega himalajskega vršaca, "gore gora" K2. Pred tem podvigom sta se Karničar in Oderlap odpravila v Nepal, kjer bi na Manasluju, ki je tehnično manj zahtevna gora, a še vedno osma najvišja gora na svetu, opravila preizkus opreme. Vendar pa se je nato pri prečenju pobočja pri vzponu na Manaslu zgodila tragična nesreča, ko je velik kos ledu, ki se je odtrgal višje v pobočju, kot izstrelek priletel v glavo izkušenega gorskega reševalca in vrhunskega koroškega alpinista.

"Tudi če bi imel čelado na glavi v trenutku nesreče, čelada ne bi nič pomagala," je na novinarski konferenci na sedežu slovenske planinske zveze dejal Karničar. Varnostne čelade se pri takih vzponih po Karničarjevih besedah ne uporabljajo, saj je na takšnih ekstremnih višinah težko zagotavljati toploto, če imaš na sebi čelado, ki alpinista ovira pri vzponu.

"Od najinega prihoda v tabor 1 konec septembra sva naredila sklep, da greva do tabora 2, kjer bi preživela dve noči, se vrneva v bazo, se dobro regenerirava in poskušava priti na vrh. Prvega oktobra nisva začela zelo zgodaj. Okrog ob 9.30 sva se odpravila na precej izpostavljeno območje, kjer so v zgornjem delu seraki in se lahko marsikaj podre, sva se ločila in 200 metrov hodila narazen po zložnem pobočju. Ko sem prišel skozi najbolj ozko grlo sem pohitel na varnejši dvignjen prostor, a ko sem se ozrl nazaj, je Franci ležal v plazu. Nisem slišal, da bi se utrgal plaz, očitno je šlo samo za par močnejših, večjih ledenih kock, ki so padle dol. Ko sem prišel k njemu, sem videl, da je dobil hudo poškodbo glave in da ni bil pri zavesti," je opisal nesrečni dogodek Karničar. "Zatem sem ga skušal prenesti na varnejše mesto, da ne bi bila več v dosegu nevarnih serakov, ter šele tedaj segel po telefonu, ki ga je imel Franc v nahrbtniku in stopil v stik s planinsko zvezo."

K njima so najprej prišli člani francoske odprave, ki so pomagali pri transportu Oderlapa v tabor 1 ter odstopili tudi šotor. Ob tem transportu navzdol je stekla akcija v baznem taboru, da bi spravili Oderlapa na višino, kjer bi bilo mogoče helikoptersko reševanje. V tem času je bila na gori tudi komercialna odprava, pet šerp pa je bilo pripravljenih proti plačilu pomagati. Oderlapa so nosili na improviziranih nosilih, ki so jih naredili iz Karničarjevih smuči ter s sestopom prek ledenika prišli do baze na višini 5000 metrov.

"Petindvajset ur smo res poskušali vse. Potem ko helikopter najprej ni mogel poleteti zaradi slabega vremena, ni preostalo drugega kot zagotoviti čim bolj topel prostor in biti ob njem in počakati sobotno jutro, ki je prineslo takšen rezultat prevoza, ki vam je vsem znan," je še dejal. "Vsi smo se trudili, kolikor se je dalo. Samo veste kako je, kateri krat se zgodi tisto, česar si najmanj želimo," je še dodal Karničar. Ves čas je bil v stiku tudi z zdravnikom Jurijem Gorjancem ter preverjal Oderlapove življenjske funkcije, ki so iz ure v uro pešale.