Tiskane izdaje
Tudi solze so se včeraj zableščale v očeh nekaterih, sploh starejših in že upokojenih slovenskih tekmovalcev, ki so prišli obujat spomine na prizorišče olimpijskih iger 1992 in prizorišče svetovnega slalomskega SP 1999. Strahoviti Kauzerjevi nastopi v minulih dneh, najhitrejši čas kvalifikacij, pa nadvse rutinirano doseženo 2. mesto v polfinalu in zanesljivo odveslana moštvena tekma, so sicer obetali končno eksplozijo, a ko se je v finalu ura ustavila pri najhitrejšem času polfinal in final, pri 92,84, in ko je edini še preostali na štartu Joan Crespo naredil prvo večjo napako, je bilo jasno, da je 26-letnik iz Zasavja na prizorišču svoje prve zmage v svetovnem pokalu (2006) izpolnil vse obljube. In po svetovni lovoriki mešanega dvojca Alenka Bernot-Borut Justin (1963) - to disciplino so sicer dokaj hitro umaknili s sporeda SP - v slovensko zakladnico prispeval najbolj dragoceno odličje.
»Ko sem v finalu prišel v cilj, pogledal na semafor in videl, da sem prvi, sem bil presrečen, češ vsaj kolajno imam. Ko pa sem videl čas, mi je bilo jasno, da mi bo Crespo težko speljal želeno zlato. Po polfinalu sem si namreč zadal, da moram izboljšati časovni dosežek. In sem ga. Za kar štiri sekunde! Prekrasno je sredi Španije slišati slovensko himno in odpeti kakšno kitico na odru. Sicer pa saj veste, da sem se že v dneh pred kvalifikacijami hecal, da se počutim, kot da sem na počitnicah. Nobenega pritiska od nikoder,« je Kauzer potrdil, da je bil olimpijski polom (13.) prelomnica, po kateri je dokončno uredil svojo psiho in tudi zato vehementno zadnjih osem mesecev napovedoval naslov svetovnega prvaka. »Razen evropskega prvenstva, kjer sem bil četrti, sem imel izjemno sezono, zmagal vse, kar je bilo treba, težko bom to ponovil. A to vsekakor bo moj naslednji izziv, ne le to, to hočem nadgraditi,« je kar bruhalo iz njega, preden se je potopil v gnečo svojih navijačev, prek 60 jih je z avtobusom prišlo le iz Hrastnika.
Trma se mu je obrestovala
Peter je tako včeraj na izjemen način poskrbel, da je zbledel spomin na zadnjih šest let, med katerimi so se mu nabirale slabe izkušnje na SP in nizali rezultati, ki so bili daleč od njegovih sposobnosti. Morda je v Augsburgu leta 2003 kot zelenec resda še pričakovano končal kot 26., a že v Penrithu 2005 je bil po 17. mestu krepko razočaran in si je obljubil, da bodo napake šola, ki je ne bo več ponavljal. A stopnic ni mogel preskakovati: Češka 2006 mu je prinesla 8. mesto, Brazilija 2007 pa 15., potem ko je bil odločen, da gre tja po kolajno. Padale so pripombe, da ni iz pravega testa za prvaka, pa da se mora otresti pritiska svojega očeta in trenerja Petra st., tudi takšni so se našli, ki so bili prepričani, da dva naslova evropskega podprvaka nista merilo njegove kakovosti, da psihološko ni zrel.
Na to se ni oziral, le še bolj je šel po svoji poti, ob pomoči očeta Petra, mame Anite in dekleta Janje, ki mu izjemno čvrsto stojijo ob strani. In če je Kauzer kdaj dokazal, da je pravi šampion, potem je včeraj. Ni potrdil le tega, da so bili vsi dosežki leta 2009 - dve posamični zmagi v svetovnem pokalu, pa zmagoslavje v skupnem seštevku svetovne serije in prvo mesto na generalki za SP 2010 - plod izjemnega talenta in dela, marveč tudi to, da je njegova psiha zdaj sposobna premagati največja bremena in da se na poti do želenega cilja v vseh teh letih upravičeno ni dal zmesti pametnim in nespametnim, ki so ga želeli prepričati v svoj prav. Hvala bogu, bi lahko zapisali, kajti pri 26 letih šele vstopa v najbolj zrelo obdobje športne kariere, katere vrhunec, kot pravi, bi morale biti olimpijske igre 2012 v Londonu. Sploh, ker ima po Pekingu '08 (13.) tudi z njimi neporavnane račune ...
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
