Kažipoti za prihodnost

Ljubljana - Predsednik Atletske zveze Slovenije, 39-letni Kranjčan dr. Peter Kukovica, se po februarskih volitvah novega vodstva naše krovne atletske organizacije ni imel časa niti dodobra ogreti v vodilni vlogi, že ga skupaj s cvetom slovenske »kraljice športa« čakajo trenutki resnice na bližnjem SP v Helsinkih. Najpomembnejši atletski dogodek leta se je kar ponujal kot povod za pogovor z njim o aktualnih razmerah v slovenski atletiki in njenih načrtih v prihodnje.
Prejšnji predsednik Roman Jakič je ob koncu svojega (edinega) mandata na volilnem zasedanju skupščine AZS z zadovoljstvom omenjal, da so bile OI 2004 v Atenah z najbolj številčnim slovenskim zastopstvom v zgodovini slovenske atletike in (bronasto) kolajno Jolande Čeplak krona zadnjega obdobja.

Ali zdaj že lahko bolje ocenite zapuščino, ki ste jo prevzeli?

Slovenska atletika je bila v zadnjem obdobju glede na svoje človeške potenciale in konkurenco, ki jo ponazarja največje število nacionalnih federacij v Mednarodni atletski zvezi (IAAF), primerjalno nedvomno na zavidljivi ravni. Iz tega zornega kota kaže našo atletiko tudi obravnavati in kot bivši atlet sem razmere poznal že prej. Pred odločitvijo, da se bom potegoval za funkcijo predsednika AZS, sem različne vidike razmer temeljito pretresel z vodstvi več atletskih klubov in predstavniki atletov, sodnikov ter trenerjev. Z njimi sem poskušal identificirati nevralgične točke, ki jih bo treba odpraviti, po drugi plati pa tiste pozitivne prvine, na katerih zdaj že snujemo načrte za prihodnost. Izzivov kajpada ne manjka, saj bo z OI 2008 v Pekingu sovpadla dokaj obsežna menjava rodov.

Ste si ob izvolitvi lahko predstavljali, da bo Slovenija na SP 2005 nastopila s tako okrnjenim zastopstvom?

Aktualna, ne prav rožnata izhodišča z vidika našega nastopa na SP v Helsinkih so splet več okoliščin. Prvič je športna pot zdajšnjega rodu, ki je dozoreval prek dveh, morda treh mandatov bivših vodstev AZS, v Atenah kulminirala. Povrhu smo sredi prve poolimpijske sezone, v kateri se podobno dogaja tudi drugim, svoje pa so – kot v drugih taborih – prispevale poškodbe Merlene Ottey, Jolande Čeplak, Rožleta Prezlja, Primoža Kozmusa ... V račun pa je treba vzeti tudi poostrene norme IAAF za nastop v tehničnih disciplinah. SP je v tem pogledu težje dosegljivo kot OI in tudi zato bo naše zastopstvo v Helsinkih manj številčno kot lani v Atenah. Z 9 atletinjami in atleti pa ne odstopa bistveno od udeležbe na SP 1999, 2001 in 2003.

Kakšni dosežki bi v zdajšnjih okoliščinah zadovoljili slovenske ambicije na šampionatu v Helsinkih?

Naša glavna cilja sta po en nastop v finalu in polfinalu, obenem pa pričakujemo, tako je cilje opredelil tudi strokovni svet, da bodo naši udeleženci na SP v Helsinkih dosegli svoje najboljše letošnje rezultate oziroma osebne rekorde.

AZS, tako se zdi vsaj od zunaj, se s precejšnjimi težavami sooča z dejstvom, da so vrhunski atleti postali profesionalci. Interesi športnikov niso več zmeraj v sozvočju z vlogo in cilji vaše zveze. Imate v rokavu modus vivendi?

Prva poteza, ki smo jo naredili v smeri čim bolj normalnih razmerij med zvezo in našimi športniki, je bil podpis štiriletnih pogodb z vrhunskimi slovenskimi atleti. Podpisali je nista le Merlene Ottey, ki se ji je za letos nesebično odrekla v korist drugih, ker je poškodovana, in Jolanda Čeplak, ki je že s prejšnjim predsednikom zveze podpisala pogodbo, ki se bo iztekla šele letos. Povsem se zavedamo, da je za vrhunske tekmovalce v določenem obdobju atletika tudi kruh, saj morajo obenem vse življenje podrediti športu in vrhunskim dosežkom. Zato jim je treba zagotoviti primerno kakovost življenja.

So v pogodbah kakšne nove prvine?

Nove pogodbe so za okoli 70 odstotkov ugodnejše od prejšnjih. Ko po eni strani z njimi jemljemo v zakup realne osebne interese individualnih športnikov, po drugi pričakujemo od njih sodelovanje pri promociji slovenske atletike. Njihova obveznost je, da bodo v vlogi vzornikov mladih pa tudi za protistoritev našim sponzorjem izpolnili nekaj obveznosti. Predvsem gre za nastop na evropskem ekipnem pokalu, na katerem se predstavljamo kot Slovenija, in na državnem prvenstvu, ki je, denimo, v ZDA izbirno tekmovanje za nastop na OI in SP. Brez tega se ne bi mogli nadejati želene medijske podpore oz. odmevnosti.

V vašem volilnem programu ste zapisali, da bo le s poudarjeno pozornostjo atletskemu naraščaju, podprto s privlačnim tekmovalnim sistemom in kakovostnim strokovnim delom, naši atletiki zagotovljena uspešna prihodnost.

O tem ne more biti dvoma. Zato smo tudi predstavili oceno stanja, ki smo ga naredili na podlagi analize preteklega obdobja, ministru za šolstvo in šport dr. Milanu Zveru in direktorju direktorata za šport MŠŠ dr. Damirju Karpljuku. Pričakujemo znatno večjo podporo ministrstva, zlasti kar zadeva šolsko atletiko. Pri tem seveda predpostavljamo tesno sodelovanje naših društev s šolami, ali z drugimi besedami – njihovih trenerjev z učitelji šolske športne vzgoje. Kazalci, na primer, o velikem upadanju otrok na pionirskih šolskih atletskih tekmovanjih, predlani jih je bilo 24 tisoč, lani pa le 16, so tudi za šolsko sfero alarmantni in kličejo po skupnem nastopu. Samoumevno pa je tudi, da moramo ne le atletski naraščaj, pionirsko in mladinsko atletiko, temveč tudi absolutno državno konkurenco, čeprav ne more biti po vseh merilih vrhunska, motivirati s smotrno zasnovanim sistemom tekmovanj. Temu naj bi vsako sezono služila tudi atletska liga s kakšnimi petimi ali šestimi karseda odmevnimi tekmovanji v regionalnih atletskih središčih.

Za projekte, ki se jih lotevate, je potreben javni in sponzorski denar.

Atletiko, to moram posebej poudariti, pri življenju ohranjajo predvsem prostovoljci, zagnani volonterski športni delavci in organizatorji, včasih celo amaterski trenerji. S pičlimi javnimi in sponzorskimi sredstvi delajo tako rekoč čudeže. Prav zato je tako pomembna nenehna dvosmerna komunikacija med AZS in društvi na vseh toriščih našega skupnega delovanja. Trženje seveda ni čudežna beseda, ki bi probleme reševala sama od sebe. Ne gre pa zamuditi nobene priložnosti, ki se ponuja, zahteva pa zelo skrbno negovanje tvornega partnerstva zlasti z naše strani.

Kako napredujete na tem področju?

Mandat sem začel brez ene same podpisane sponzorske pogodbe, tako da sem s sodelavci tukaj začel z ničle. Izoblikovali smo koncept, ki predpostavlja hierarhijo sponzorjev na čelu z generalnim pa tudi zelo transparentno namensko vlaganje njihovega denarja v posamezne projekte. Pokroviteljstvo nad mladinsko atletiko je prevzel Mobitel, nad pionirsko pa Droga Kolinska. Sponzorsko pogodbo smo podpisali tudi z Zavarovalnico Triglav, medijski pokrovitelj slovenske atletike pa bo bržčas v kratkem postalo Delo d.d. Generalnega sponzorja šele iščemo, vendar z že opravljenim delom najbrž lahko najbolje podkrepimo dejstvo, da delujemo sistematično in smo zaupanja vredni.

Za našo atletiko najbrž ni dobro, če se vsaj enkrat na leto spodobno ne predstavi tudi v metropoli. Kakšna je usoda mitinga EAA v Ljubljani?

Na vsakoletni borzi EAA s soglasjem AZS lahko kandidirajo za mitinge po svojih zmožnostih tudi slovenski kandidati. Z lanskim mitingom v Ljubljani ni bilo vse, kot bi bilo treba, zato Ljubljana letos – za razliko od Velenja, ki se je nedavno od tega vnovič imenitno izkazal po vseh plateh – ni bila deležna zaupanja EAA. Povrhu gre zmeraj tudi za budžet, s katerim razpolagajo organizatorji. Če se stroški ne pokrijejo, je konflikt interesov takoj na sceni. Atletika in športni dejavniki v Ljubljani bi si potemtakem najprej morali sami nastaviti zrcalo, saj z vidika AZS o pomenu takšne velike prireditve v glavnem mestu ne more biti dvoma. Res pa je tudi, da boj za preživetje, ki ga bijejo atletska društva tudi v slovenskem glavnem mestu, vsem nam otežuje plodno dvosmerno komunikacijo, ker v ospredje potiska sekundarne interese.

Nastavke iz vašega programa ste, kot kaže, že zasnovali tudi v praksi, čaka vas pa še obilo dela.

Vsekakor, in to tako v naši organizaciji sami, za kar so nam vzvodi pri roki, pa tudi na področju sodelovanja z državo, lokalnimi skupnostmi, Fundacijo za šport in Olimpijskim komitejem Slovenije. Med drugim tudi pri snovanju infrastrukture, pri čemer naj omenim večnamensko dvorano z atletsko stezo, ki bi jo bilo najbrž mogoče realizirati tudi s sredstvi iz skladov EU. Medtem v sodelovanju z eno izmed zdravstvenih ustanov intenzivno snujemo diagnostični atletski center s poudarjeno preventivno pa tudi kurativno funkcijo. Nadejamo se skorajšnjih prvih rezultatov. Nikakor ne bomo zanemarili niti problematike boja proti dopingu v vseh njegovih razsežnostih.