Kdo je kriv za slab derbi, mar OKS, FŠO in MŠŠ?

V soboto zvečer v Stožicah ni šlo za Labodje jezero, kaj šele za čaroben nogometni večer, pač pa za mučenje gledalcev, pri čemer nosijo večji del zaslug za to gostje s severne strani trojanskega predora. Kljub zajetni prednosti na lestvici 1. SNL so se odločili za preverjeno različico bunkerja, njihovo osnovno vodilo je bilo »ne izgubiti dvoboja«.

Objavljeno
14. marec 2011 09.30
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Najbrž se strinjate, da je nogomet tudi v Sloveniji sorazmerno zelo priljubljena športna panoga, ki ob svojih vrhuncih skoraj plebiscitarno dvigne na noge narod od Kopra do Lendave, od Novega mesta do Jesenic. Tako je bilo novembra v letih 1999, 2001, 2009, podobno lansko poletje. Za Bežigradom se je znalo ob prvenstvenih tekmah nekoč nagnesti po več kot 20.000 gledalcev, pri čemer ni veliko zaostajal niti Ljudski vrt.

Tudi nedavno merjenje moči med novo Olimpijo in istim Mariborom po tem merilu ni razočaralo – kljub neustreznem terminu začetka tekme (20.30), neugodnem trendu, po katerem so mlajši raje izbrali teve prenos tekme Reala, in slabim rezultatom Olimpije se je v Stožicah zbralo 7000 duš. Številka se ne more meriti s tistimi iz časov Braneta Oblaka ali Vilija Amerška, toda še zdaleč ni zanemarljiva.

V soboto zvečer je bolj bodla v oči nemoč glavnih akterjev na igrišču in ob njem, ki niso mogli prepričati omenjenih sedem tisoč grl za to, da je vredno hoditi na nogometne tekme, tudi kadar ne igrajo Robert Koren, Milivoje Novakovič, Valter Birsa in drugi Kekovi asi.

V tekmi, polni paradoksov, ni bilo mogoče videti kakšnega pobega po boku, prodora proti sredini kazenskega prostora, lucidne podaje ali druge zares spektakularne poteze. Gol Bobana Joviča, ki ga je preprečil okvir vrat, bi bil res mojstrski, a ne bi mogel odpraviti slabega vtisa. Tudi »pi. lublanske« in »štajerske pi.« so s tribun enotno pozivale k nasilju, toda s svojimi vodili »ubij Žabarja« in »ubij Štajerca« so ubile le igro (medklic pred Italijo: niti rekordno velik vod policistov ni mogel zagotoviti varnosti!).

Žal, toda v soboto zvečer v Stožicah ni šlo za Labodje jezero, kaj šele za čaroben nogometni večer, pač pa za mučenje gledalcev, pri čemer nosijo večji del zaslug za to gostje s severne strani trojanskega predora. Kljub zajetni prednosti na lestvici 1. SNL so se odločili za preverjeno različico bunkerja, njihovo osnovno vodilo je bilo »ne izgubiti dvoboja«. Gledalci so bili prikrajšani za dva igralca s potezo več med »vijolicami«, na svoj račun pa so prišli le  sadomazohisti, ki uživajo v negledljivi igri, zanima pa jih izključno regijska prevlada. Ta v evropski konkurenci šteje bore malo. Ljubljančani so želeli več, poskušali so igrati nogomet, toda brez poškodovanega Saše Raniča so bili ob zaključkih akcij brez idej.

Izgovor na omejene proračune – češ, kaj pa želite za tak denar? – je pri tem iz trte zvit: prav »najrevnejši« bi morali še več teči, igrati še bolj drzno in poskušati zabiti gol več, ne pa prejeti enega manj. Pravi navijači so vselej nagradili bojevitost (se spomnite Katančevega poraza z Norveško?), bojazljivosti pač ne. Če bi šlo za spektakel – mar ni bolje 3:3 kot 0:0? –, bi se ob naslednji tekmi LJ : MB morda nagnetlo 10.000 navijačev ... Z večjim obiskom bi zrasel tudi status klubskega nogometa, ki zdaj caplja za reprezentančnim. To je težja, a veliko ustreznejša pot za dvig proračuna te športne panoge, kot pa priročno kazanje s prstom na »mačehovske« MŠŠ, FŠO in OKS.