Kdo lahko užene stavniško mafijo? Le nogometaši

»Po vsem, kar sem v zvezi s stavami aktivnih igralcev zadnje čase prebral na forumih, se mi zdi ogled tekem slovenske lige povsem nesmiseln.« S tem logičnim sklepom se je uredništvu oglasil bralec Matjaž in enemu naših raziskovalnih novinarjev predlagal, da se sistematično loti te zakulisne teme.
Nelegalne stave s centralami v Aziji je na slovenska tla na prelomu tisočletij zanesel kontroverzni poslovnež Georg Suban, ki je nekaj let deloval v Kopru, potem pa v Murski Soboti. Na njegove igre sem bralce in nogometne institucije opozarjal skoraj celo desetletje, toda nihče se ni zganil. In to kljub temu, da je šlo tudi za mednarodne škandale, ko so na primer nogometaši Kopra na tekmi z Egaleo v Grčiji leta 2003 senzacionalno zmagali s 3:2 in v nasprotju s stavnim dogovorom pokasirali 300.000 tedanjih mark. Vmešala se je grška policija, ki Koprčanom ni dovolila zapustiti hotela, dokler niso vrnili omenjenega zneska. Da ni reagiralo vodstvo koprskega kluba, je logično, saj so bili vodilni klubski možje na čelu stavniške mafije.

Georga Subana sem prejšnjo soboto zasledil v družbi Koprčanov na neki ligaški tekmi, toda njegovi časi so mimo. Medtem so kode nelegalnih stavnic prevzeli domači fantje, ki so se že dobro vpeljali v posle. Ker potekajo v zasebnih družbah, so težko sledljivi. Tudi za bolj ambiciozne policije, kot je na primer slovenska. Problemi v zvezi z aktivnimi nogometaši, ki stavijo, pa so tudi z legalnimi stavnicami, kot je na primer Športna loterija Slovenija. Še zlasti, če igralci stavijo - in ustrezno igrajo - proti interesom lastnega kluba. Kot je mogoče zaslediti na nekem forumu, naj bi se to dogajalo v Mariboru. Ni naključje, da so se škandalozne zgodbe o stavah pojavile v času, ko je velika večina naših klubov dobesedno obubožala. Dobitki na stavnicah so za mnoge igralce edini vir preživetja, na drugi strani pa največji dobičkarji sodijo med odlično situirane.

Kako zajeziti ta rakasti stavniški val, ki grozi, da bo do konca pogubil naš polprofesionalni nogomet? Prevladujejo iluzorne ideje za rešitev: tako kot zgoraj omenjeni bralec bi tudi predsednik NZS Ivan Simič rad pomoč novinarjev, da bi mu razkrili znana imena grešnikov, v nadaljevanju pa naj bi jih preganjali organi pregona, kar je tudi ideja klubskih vodstev. So tudi izjeme, kakršni sta na primer v zvezi s škandali prav največkrat omenjena Koper in Maribor, ki problemov sploh ne priznavata.

Ne novinarji ali policaji, odrešitev pred stavniško mafijo lahko prinesejo le nogometaši sami. UEFA je s formiranjem stavniške policije nakazala pot, ključne poteze pa so vendarle v domeni klubov. Ti morajo spregledati, da že sumi publike v regularnost tekmovanja pomenijo njihovo smrt. Navijači - med katere sodi tudi zgoraj citirani - se bodo, če ne bodo prepričani, da je igra čista, štadionov izogibali v velikem loku. Brez zaupanja profesionalni nogomet ni mogoč.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela