Belfast - Angliji, Španiji, Danski, Švedski se je pridružila še Slovenija. Nastopati v družbi tako uglednih nogometnih sil ni mačji kašelj, toda skupina ima veliko napako; to so v zadnjih štirih letih žrtve Severne Irske, ki je tudi z našimi fanti potrdila, da je v nogometu kakovost silno raztegljiv pojem. Tesen, nesrečen ali kakršenkoli že - vsekakor pa zaslužen - poraz je Slovenijo pošteno oddaljil od sanj o svetovnem prvenstvu. V petih dnevih se je našim nogometašem skoraj sesul svet, a vrata Južnoafriške republike še vedno niso povsem zaprta. Razplet tekem v tretji kvalifikacijski skupini je samo na novo premešal karte in zamenjal vloge favoritov.
Kombinatorika ponuja še vrsto različnih scenarijev, tudi takšnega s slovenskim srečnim koncem. Naš selektor Matjaž Kek je na novinarski konferenci takoj po tekmi odločno in jezno dejal, da lahko do konca Slovenija naniza štiri zmage in da bo na lestvici pred Severno Irsko. Računica je torej jasna in prinaša končnih 20 točk. Enako seštevajo tudi Čehi, ki jih je pometla slovaška metla po ničkoliko neuspešnih naskokih. Čehi in naši so aktualni zaradi tega, ker se med seboj ne bodo več pomerili, s tekmami z drugimi (ti se bodo udarili še med seboj) pa lahko odločilno pomagajo eni drugim. Slovaška, ki jo pred jesenskimi odločilnimi bitkami junija čaka še tekma s San Marinom, bo imela najboljše izhodišče. A tudi najbolj neugoden jesenski razpored, saj bo doma gostila Čehe in Slovence, gostovala pa pri Poljakih in Ircih. V silno izenačeni skupini ima Slovenija, če ne upoštevamo San Marina, še vedno najvišjo zmago v t. i. medsebojnih dvobojih (2:0 s S. Irsko). To potrjuje, da je v tej skupini možno vse in da so vse možnosti še odprte.
Kek: samo samouničenja ne, prosim
Računica z našim srečnim koncem je slaba uteha za naš strokovni štab, ki je v Belfastu in v Pragi dobil odgovor na pravilnost taktičnih odločitev v prvem letošnjem paketu tekem. Slovenija 5, Češka in S. Irska skupaj 1. To je razmerje v priložnostih, ki pa ne razkriva bistva. In to je, da je bilo v naši igri premalo poguma in drznih manevrov. Igra na točko, če bo Bog dal, pa bo morda prinesla tri, se ni izšla, pravzaprav je bila kaznovana v najhujši možni obliki in na način, ki hudo boli. Čehi so bili povsem nemočni, Irci kakovostno za razred slabši, a v obeh tekmah Slovenija tekmecev ni napadala, ampak taktično nadzorovala tekmo. Mar je naključje, da že tri tekme ni žoge v tekmečevi mreži?
»Upam, da zdaj ne bo kakšnih neumnosti, da bi sami uničevali naš trud. Škoda bi bilo, da bi nekaj končali, kar smo komaj dobro zastavili.« Kekove besede strahu so bile povsem odveč. Nihče ga ni čakal, da bi ga pribil na zid, je pa sam priznal, da je še vedno ujetnik strahov, ki se prikazujejo v njegovem taktičnem in psihološkem pristopu. Izbor začetne enajsterice je bil pravilen do gola, po njem se je spremenil v napačnega. V Belfastu je na igrišče pritekla mariborska (s Čehi) enajsterica z enim obrambno usmerjenim igralcem več (Mišo Brečko namesto Mirnesa Šišiča), s čimer je bila desna stran napadalno ohromljena. Matej Mavrič in Suad Filekovič (bila sta solidna, a je bil slednji eden od glavnih krivcev za gol) sta morda odlična za krpanje lukenj, a ne za preboj čez noč v udarno enajsterico, še posebej, ker sploh nista bila na prvotnem seznamu in sta se med reprezentanti znašla zaradi okoliščin. Mavrič, Filekovič, Brečko niso igrali na svojih naravnih položajih, Zlatko Dedič in Andraž Kirm pa sta povsem zunaj forme in še brez ustreznih menjav.
Irci so ključni korak srečno storili s - Katančevim - taktičnim premikom na našo polovico in zanje značilnim fanatizmom na katastrofalni igralni površini. Te gostitelji očitno ne želijo izboljšati, saj z njo zmanjšujejo kakovostni zaostanek za tekmeci. Naši dobrih 20 minut drugega polčasa niso sestavili napadalne akcije, tako da je bil petminutni utrinek bolj sad naključja kot organiziranih in načrtnih akcij. Ko so se naši že znašli v zaostanku, pa Kek niti ni imel več možnosti ukrepati. Ker različice B in ustreznih izvajalcev ni imel.
Več v petkovi tiskani izdaji Dela