Kek pred Moskvo s treningom tudi na umetni travi

Ptuj - Novinarska konferenca in pozneje druženje z nogometaši sta minili kot uvod v priprave, v katerih naš strokovni štab ničesar ne bo prepustil naključjem. En trening dnevno – dopoldanski ali popoldanski – na vadbenih igriščih nogometnega drugoligaša Aluminija v Kidričevem, tudi na umetni travi, ki naj bi jo gostitelji pripravili po vzorcu trave na štadionu Lužniki, to je selektorjev štiridnevni načrt pred četrtkovim letom v rusko metropolo, kjer se bo v soboto ob 17. uri po našem času začela prva velika bitka leta. In prihodnjo sredo ob 20.45 v Ljudskem vrtu odločilna.

Po razpoloženju sodeč bodo sklepne priprave minile v zmagovalnem vzdušju, potem ko so nogometaši Keka razveselili s tako rekoč brezhibnim zdravstvenim stanjem. Z izjemo Bojana Jokiča, ki naj bi mu terapevti do tekme usposobili gleženj, ni poškodovanih ali bolnih. »To sta najpomembnejši tekmi in izpita tega rodu. Še zdaleč se jih ne bojimo. Rusi so favoriti, nam pa želje po uspehu nihče ne more vzeti,« je selektor Matjaž Kek poudaril v uvodu »pogovora«, ki ga je z domoljubnim sporočilom za dvomilijonsko vojsko navijačev podkuril kapetan Robert Koren. »Igralci lahko obljubimo, da bomo na igrišču pustili srce.«

Koroški plejmejker v slovenskem moštvu je navkljub neprijetnim zadevam okoli svojega statusa pri West Bromwich Albionu v »mondialski formi« in zatrjuje, da njegove klubske težave niti po naključju ne motijo reprezentančnega ritma. »Imam takšno kilometrino in toliko izkušenj, da me takšne zadeve ne morejo vreči s tira. Ni bojazni, da ne bi bil takšen, kot moram biti. Sem odlično pripravljen,« zagotavlja kapetan, ki je potrdil, da se bo pozimi končala zgodba z angleškim drugoligašem. »Novega kluba pa še nimam,« dodaja.

Selektorjeva formula, kako v dveh tekmah streti trd ruski oreh, ni skrivnostna. »Moramo biti še boljši kot proti Slovaški in Poljski. Storili bomo vse, da bi se nam posrečili odlični igri, čeprav je res, da je Rusija boljša od vseh tekmecev, s katerimi smo se doslej merili. Ima odlične posameznike in vrhunskega trenerja, ki si zasluži 9 milijonov evrov letne plače. To o njem pove vse, spoštujem ga, a hkrati verjamem, da se bomo v Afriko uvrstili mi,« je Kek, ki je včeraj mimogrede čestital za 60. rojstni dan tudi svojemu nekdanjemu šefu Rudiju Zavrlu, razmišljal o vsem po malem in tudi o tem, če bi moral poseči po skrajnem ukrepu in najti menjavo za Jokiča. »Če ne bo nared, imamo rešitve. Ilič igra vse bolje, Mavrič je bil vselej odličen, ko je dobil priložnost, Brečko je tudi že igral na tem položaju, uporaben bi bil lahko tudi Kirm. Ne, ni razlogov za zaskrbljenost.«

Ta čas in po vremenski napovedi sodeč ni bojazni za to, da bi se na Lužnikih lahko merili v arktičnih razmerah. Temperature so podobne slovenskim, toda tudi nižje v ničemer ne bi spreminjale namer, nenazadnje je Slovenija tudi v skrajnih razmerah pred osmimi leti zasenčila Ruse na njihovih tleh in bila bliže zmagi. »S tem se nima smisla obremenjevati, za oboje bo enako,« se ni dal zmesti selektor, ki je svojega zvestega pomočnika in stratega Milana Miklaviča včeraj skril pred sedmo silo. Ali natančneje, besedo so dobili drugi.

Premiera za slovenski optimizem

Tako kot pred osmimi leti, ko sta 24. marca pri temperaturi pod ničlo dvoboj spremljala tedanja premiera, ruski Mihail Kasjanov in slovenski Janez Drnovšek, bosta tudi v soboto na štadionu Lužniki svoji reprezentanci bodrila prva moža vlad, Vladimir Putin (kljub napovedim je v vlogi predsednika Rusije pred osmimi leti izpustil tekmo) in Borut Pahor. Kaže omeniti, da se je tedaj Katančeva Slovenija zapisala v zgodovino, saj je ena od redkih reprezentanc, ki na ruskem nacionalnem štadionu ni izgubila. Do te tekme je Rusija in prej Sovjetska zveza od leta 1957, ko so olimpijski Lužniki postali nacionalni štadion, nanizala 45 tekem brez poraza, od tega jih je 39 odločila v svoj prid.