Ko poraz ne boli več, bi se morali zamisliti

Ljubljana - V zadnjih kolih evrolige imajo košarkarji Uniona Olimpije »smolo«. Vselej igrajo proti moštvu, ki lovi še en uspeh za potrditev preboja v drugi krog tekmovanja. Tako je bilo proti Tau Vitorii, Romi in v četrtek s Fenerbahčejem, podobno pa bo tudi za konec z Albo. Če bodo Nemci zmagali, si bodo namreč zagotovili 4. mesto v skupini C in razblinili upe Joventuta. Ljubljančani medtem delujejo kot vojska naivnežev, ki je zašla v navzkrižni tankovski ogenj oborožena le z bajoneti. Ciniki bi dejali, da bodo kljub vsemu uresničili željo svojim navijačem: evropsko sezono bodo končali v Berlinu. Resda dobre tri mesece pred najboljšo četverico celine, ki se bo v tamkajšnji dvorani O2 World potegovala za naslov prvaka.

Ob zadnjem domačem nastopu v evroligi si nihče v Tivoliju ni obetal čudežev. Občutka, da bi lahko Union Olimpija s kančkom »normalnosti« prehitela tako Fenerbahče kot Albo, se je sicer težko otresti, toda po dolgem nizu bolečih udarcev so merila zdrknila na raven popolne otopelosti. Ko so košarkarji, ki so v minulih mesecih preživeli absurdne zasuke, morali na paket še brez svojih ideologov Vlada Ilievskega in Saša Ožbolta, strelcev 42 od 87 točk moštva na prvi tekmi v Istanbulu, bi bilo že kar nehumano sanjariti o možnostih za slovo z zmago.

Temu primerno se je turški vpad končal brez povišanih glasov, precej več je bilo razumevajočih besed spodbude. Da so Ljubljančani na desetletja »svetem« parketu klonili za 20 točk proti povprečnemu tekmecu in da z eno zmago zasedajo zadnje mesto v celotni evroligi (Le Mans ima za 19 točk boljšo razliko v koših), je le še statistični podatek, ki nikogar več ne sili k analizi. Najbolje je vse skupaj čim prej končati in se lotiti gradnje zdravega moštva na pogorišču starih blodenj, bi lahko dejali. Toda misel bi nam šla precej lažje z jezika, če je ne bi uporabili že v prejšnjih štirih sezonah zgodnjih izpadov.

Krivulja uspešnosti je medtem dosegla dno. Če je Union Olimpija v sezoni 2002/03 zbrala devet zmag in pet porazov v prvem delu evrolige, je bil v naslednjih dveh letih njen izkupiček 6:8, nato dve sezoni po 5:9, lani 4:10 in zdaj klavrnih 1:8. Kdor je pričakoval, da bodo s finančno sanacijo kluba (in pred vplivi recesije) v Tivoliju samodejno zacvetele rožice, se je krepko uštel, saj je na mednarodni športni borzi treba ponuditi veliko več od samozavesti in laične dobre volje. In da ne bo kdo nemudoma pomislil na denar. Unionu Olimpiji najbolj primanjkuje tisto, kar je nekoč že imela: strokovna vizija dela.

Zmago Sagadin in Rado Lorbek verjetno komu nista povšeči in tudi poslovna plat delovanja kluba v njunih časih vzbuja razumljive pomisleke. Toda kot košarkarska naveza sta dosegla zelo visoko evropsko raven. Sodelovala sta pri rojstvu evrolige, lige NLB, uveljavila Tivoli kot produkcijski center, ki je bil odskočna deska številnim vrhunskim igralcem, klub pa si je nabral ugled, na katerem živi še danes. Bolje rečeno životari, odkar je izčrpal dediščino. Ostala je le pravica do licence v evroligi, ki je ob Olimpijinih dosežkih že kar nerealni fenonem. Ostali pa so tudi apetiti javnosti, ki se spomni veliko lepših let.

Ko si na dnu in se otreseš panike, običajno najbolje razmišljaš, pravijo tisti, ki so preživeli hude krize. Tudi Union Olimpija je prišla do točke, ko bi morala postaviti povsem nov sistem vrednot in odgovornosti ter zapeljati iz slepe ulice. Vanjo je zašla najprej zaradi gmotnih težav, nato pa tudi podcenjevalnega prepričanja, da lahko delovanje evroligaša v celoti vodijo zastopniki pokroviteljev ob pomoči administracije in z novim trenerjem vsakih pol leta. Če bi iste ljudi vprašali, kako izbirajo kader v svojih podjetjih, bi se začudili: »Na podlagi strokovnosti v najrazličnejših vedah, seveda,« bi užaljeno zakričali. Res je, če bi finančni direktor odločal, kako naj varijo pivo ali montirajo telefonske centrale, in bi vsako leto menjal strategijo dela, se ne bi dobro končalo. V športu pa je očitno dovolj entuziazem. Kriv tako ni nikoli nihče.

Iz petkovega Dela