Tiskane izdaje
A v tej rutini je treba uživati, dokler traja, saj je vprašanje, doklej bosta P & P še (lahko) vztrajala v gimnastiki - ko se bosta odločila za umik, bo namreč sledila streznitev. Resda se je v Milanu prvič v finale uvrstil tudi Sašo Bertoncelj, a Škofjeločan bo letos star že 25 let in je doslej stopničke preskakoval bolj počasi, zato je jasno, da se dosežkom reprezentančnih kolegov ne bo mogel približati.
Še tretja srebrna Petkovškova kolajna na evropskih prvenstvih (po St. Peterburgu 1998 in Patrasu 2002) bi kaj lahko bila tudi zlata, saj so o zmagovalcu odločali milimetri in tisočinke sekunde, mogoče bi bil razplet na samem vrhu obrnjen ob drugačni sodniški komisiji, škoda le, da Ljubljančan ni izkoristil slabe konkurence, saj je bil Yann Cucherat takorekoč njegov edini pravi tekmec v finalu. Ponujala se mu je namreč priložnost za že peti naslov evropskega prvaka, kar bi bil rekord na posameznem orodju, pri čemer ima Petkovšek več priložnosti, kot so jih imeli telovadci nekdaj, saj so od Ljubljane 2004 evropska prvenstva vsako leto.
Zato bo novo kolajno na EP spet lovil v sezoni 2010, če ne bo prišlo do kakšne poškodbe (pred odhodom v Milano je treniral zgolj mesec dni, ker je imel težave s prstom na roki), saj bo njegova sestava tudi prihodnje leto povsem konkurenčna, novih (evropskih) tekmecev pa ni videti na obzorju. Da bi Petkovšku zmanjkalo motivacije, se tudi ne gre bati, saj je pred njim jasen cilj, za uresničitev katerega bo moral v vrhunski formi ostati še (vsaj) tri leta - namreč olimpijske igre v Londonu 2012, kjer bi lahko osvojil še zadnjo kolajno, ki mu manjka v njegovi impresivni zbirki. Pri 35 letih bi se nato lahko mirno poslovil, čeprav smo prav te dni v Milanu videli, da lahko tudi še starejši telovadci osvajajo kolajne, kar je na krogih pokazal 36-letni Jordan Jovčev.
To je lahko tudi dobra spodbuda Aljažu Peganu, ki bo letos dopolnil 35 let, a ga tokrat zaradi poškodbe ni bilo v Milanu. Če ga ne bi znova na cedilu pustil hrbet, bi se kaj verjetno slovenska reprezentanca še tretjič zapored z EP vrnila z dvema kolajnama, saj je zmago s sestavo s precej nizko izhodiščno oceno 16,700 slavil Vlasios Maras, potem ko je pač prvi favorit Fabian Hambüchen s padcem obstal v kvalifikacijah. Pegan je tako upravičeno obžaloval zamujeno priložnost, dobra novica pa je vsaj ta, da se je njegovo zdravstveno stanje precej izboljšalo in da lahko stopnjuje treninge, na tekme pa naj bi se vrnil čez slaba dva tedna na Šalamunovem memorialu.
Sašo Bertoncelj sicer ni mogel zapolniti vrzeli ob Peganovi odsotnosti, je pa s finalom izpolnil cilj, ki je ob številnih priložnostih, vse od SP 2002 v Debrecenu, že dobival oznako »nujno«. Tudi v prihodnje bodo njegove želje povezane z uvrstitvijo med osmerico, saj so kvalifikacije vendarle vedno zelo gosto sito, ki se bo še zgostilo, ko se bosta vrnila poškodovana hrvaška specialista za konja z ročaji, olimpijski podprvak Filip Ude in Robert Seligman. Le upati pa je, da bo za uveljavitev med evropsko elito potreboval manj časa, kot ga je za ustalitev v svetovnem pokalu, v katerem se je začel redno v finale uvrščati šele v zadnjih sezonah. Tudi za Bertoncljem je namreč nato kar precejšen preskok, pa čeprav sta Rok Klavora na parterju in Žiga Britovšek na konju z ročaji v Milanu nastopila zelo korektno, medtem ko sta Žiga Šilc in Alen Dimic največji razočaranji slovenskega tabora.
Naslednje evropsko prvenstvo bo aprila prihodnje leto gostil Birmingham. Gimnastična elita se bo v Angliji zbrala tudi letos, saj bo v Londonu od 13. do 18. oktobra svetovno prvenstvo.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
