Ko v igri za milijone denar ni več pomemben

Fantje, denar je na mizi, zmagajmo in ga zgrabimo. S to motivacijsko parolo je nekoč svoje igralce v slačilnici tik pred tekmo poskušal stimulirati nek slovenski trener.

Objavljeno
09. oktober 2009 22.55
Franci Božič, novinar in urednik športne redakcije
Franci Božič
Franci Božič
Fantje, denar je na mizi, zmagajmo in ga zgrabimo. S to motivacijsko parolo je nekoč - ko je bilo v slovenski nogometni malhi še kaj cvenka - svoje igralce v slačilnici tik pred tekmo poskušal stimulirati nek slovenski trener. Z razmeroma skromnim uspehom, kar ni bilo presenečenje, saj je večina tedanjih slovenskih fantov (še zlasti pa njihovih vzgojiteljev) odraščala v času socializma, ko so prevladovale parole, da denar kvari ljudi in da je igra - čeprav se formalno igra profesionalno, torej za denar - le zabava. »Profesionalci« so lahko preživeli tudi brez zmag: vselej se je nekje izvrtal denar davkoplačevalcev ali pa so na pomoč priskočili špekulantski sponzorji. Neustrezen odnos naših igralcev do denarja so oblikovali predvsem vodilni klubski možje: z večnimi obljubami in neplačevanjem. V razvitem svetu športnega spektakla dobro in redno plačilo od nekdaj velja za neizbežno pot do zmag.

Od tod toliko problemov na katarzo čakajočega nogometa pri nas. Na srečo pa imamo v tujini četo nadarjenih in dobro izurjenih igralcev, ki sestavljajo bojevito slovensko reprezentanco, pred katero je drevi v Bratislavi doslej največji izziv - tekma za popoln stik s svetovno elito. Ti fantje ob nogometnih veščinah zelo dobro obvladajo tudi igre za denar, ki ga na bogati evropski nogometni tržnici kljub krizi ne manjka.

V Bratislavi bodo odigrali najdražjo tekmo v karieri, ki ob lažjem nadaljevanju prinaša več kot 10 milijonov evrov. Delitev te vsote je okvirno znana, vsak igralec naj bi skupno zaslužil okrog 250.000 evrov. Toda paradoksalno, denar v tej izredno težko predvidljivi igri - rahli favoriti so vendarle doslej uspešnejši Slovaki - ne bo igral prav nobene vloge. Če bi selektor Matjaž Kek v slačilnici tik pred tekmo potrojil vsoto za premije, to ne bi imelo niti najmanjšega vpliva na igro. Drevi bodo v ospredju nacionalna čustva, ponos, domoljubje, prestiž, kolektivno in posamično dokazovanje ... Globoko v zavesti teh igralcev seveda obstaja slutnja, da bo zmago kariere s poznejšimi klubskimi pogodbami mogoče tudi materializirati.

Pred zmagovitimi meti našega prvega šampiona Primoža Kozmusa v Pekingu, Berlinu in drugih svetovnih arenah bogate nagrade za prestižne kolajne niso bile v nikakršnih opcijah njegovega razmišljanja. Kljub temu, da se je bil nekoč davno zapisal profesionalizmu. Da bo on - in delno tudi člani njegove ekipe - živel od atletike. In da torej ne bo več povsem svoboden. Njegovo odločitev o senzacionalnem slovesu od atletike je s človeškega vidika mogoče zlahka razumeti, z zornega kota profesionalca nikakor. Kozmusove tenkočutne utemeljitve v znameniti Poletovi kolumni se zdijo zelo verodostojne: za amaterja. Za profesionalca je njegova odločitev - v času, ko so bile na vidiku nove zmage in ne gre za poškodbo, ki bi jih lahko ogrozila - tako rekoč nedopustna. Do pomladi bi jo zlatemu Primožu Kozmusu kazalo premisliti.

Iz sobotne tiskane izdaje Delo