Fantje, denar je na mizi, zmagajmo in ga zgrabimo. S to motivacijsko parolo je nekoč - ko je bilo v slovenski nogometni malhi še kaj cvenka - svoje igralce v slačilnici tik pred tekmo poskušal stimulirati nek slovenski trener. Z razmeroma skromnim uspehom, kar ni bilo presenečenje, saj je večina tedanjih slovenskih fantov (še zlasti pa njihovih vzgojiteljev) odraščala v času socializma, ko so prevladovale parole, da denar kvari ljudi in da je igra - čeprav se formalno igra profesionalno, torej za denar - le zabava. »Profesionalci« so lahko preživeli tudi brez zmag: vselej se je nekje izvrtal denar davkoplačevalcev ali pa so na pomoč priskočili špekulantski sponzorji. Neustrezen odnos naših igralcev do denarja so oblikovali predvsem vodilni klubski možje: z večnimi obljubami in neplačevanjem. V razvitem svetu športnega spektakla dobro in redno plačilo od nekdaj velja za neizbežno pot do zmag.
Od tod toliko problemov na katarzo čakajočega nogometa pri nas. Na srečo pa imamo v tujini četo nadarjenih in dobro izurjenih igralcev, ki sestavljajo bojevito slovensko reprezentanco, pred katero je drevi v Bratislavi doslej največji izziv - tekma za popoln stik s svetovno elito. Ti fantje ob nogometnih veščinah zelo dobro obvladajo tudi igre za denar, ki ga na bogati evropski nogometni tržnici kljub krizi ne manjka.
V Bratislavi bodo odigrali najdražjo tekmo v karieri, ki ob lažjem nadaljevanju prinaša več kot 10 milijonov evrov. Delitev te vsote je okvirno znana, vsak igralec naj bi skupno zaslužil okrog 250.000 evrov. Toda paradoksalno, denar v tej izredno težko predvidljivi igri - rahli favoriti so vendarle doslej uspešnejši Slovaki - ne bo igral prav nobene vloge. Če bi selektor Matjaž Kek v slačilnici tik pred tekmo potrojil vsoto za premije, to ne bi imelo niti najmanjšega vpliva na igro. Drevi bodo v ospredju nacionalna čustva, ponos, domoljubje, prestiž, kolektivno in posamično dokazovanje ... Globoko v zavesti teh igralcev seveda obstaja slutnja, da bo zmago kariere s poznejšimi klubskimi pogodbami mogoče tudi materializirati.
Pred zmagovitimi meti našega prvega šampiona Primoža Kozmusa v Pekingu, Berlinu in drugih svetovnih arenah bogate nagrade za prestižne kolajne niso bile v nikakršnih opcijah njegovega razmišljanja. Kljub temu, da se je bil nekoč davno zapisal profesionalizmu. Da bo on - in delno tudi člani njegove ekipe - živel od atletike. In da torej ne bo več povsem svoboden. Njegovo odločitev o senzacionalnem slovesu od atletike je s človeškega vidika mogoče zlahka razumeti, z zornega kota profesionalca nikakor. Kozmusove tenkočutne utemeljitve v znameniti Poletovi kolumni se zdijo zelo verodostojne: za amaterja. Za profesionalca je njegova odločitev - v času, ko so bile na vidiku nove zmage in ne gre za poškodbo, ki bi jih lahko ogrozila - tako rekoč nedopustna. Do pomladi bi jo zlatemu Primožu Kozmusu kazalo premisliti.
Iz sobotne tiskane izdaje Delo