Kocijančič: Verjamem v ustvarjalni naboj slovenskega športa

Ljubljana - Janez Kocijančič je bil na volilni skupščini 12. decembra v Ljubljani ponovno za štiri leta izvoljen za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), ki ga vodi od njegove ustanovitve pred desetletjem in pol. V pogovoru za STA je ocenil razvoj športa v Sloveniji ter poudaril, da verjame v njegov ustvarjalni in združevalni naboj. Obenem obžaluje, da je glede financiranja športa država prej mačeha kot dobra mati.

"Šport je imel za Slovence veliko težo že v časih Avstro-Ogrske in kasneje Jugoslavije, ko je bil ob kulturi in izobraževanju nacionalni izraz naroda. Bil je izraz hotenja, da se priključimo sodobnim tokovom v svetu že v 19. stoletju. Kasneje je pognal trdne korenine in bil zelo razvit še pred slovensko samostojnostjo. Nova država je prinesla razvoj podedovanih organizacijskih struktur v sodobno športno shemo z olimpijskim gibanjem, ki je primerljiv sodobnim narodom," je dejal 65-letni Kocijančič, ki je kot nekdanji dolgoletni predsednik Smučarske zveze Slovenije, član predsedstva Mednarodne smučarske zveze in vodstva Evropskih olimpijskih komitejev (EOC) brez dvoma med najbolj kompetentnimi za oceno razvoja športa v Sloveniji.

"Združitev OKS in Športne zveze Slovenije (ŠZS) je bila v prvih letih po razglasitvi samostojnosti smiselna že zaradi majhnosti našega naroda, ki težko prenaša podvajanja funkcij in organov ter zmogljivosti. Mislim, da smo se tedaj dobro dogovorili in da ni nobenih razpok v naši organiziranosti. Sedaj se tudi največji narodi odločajo za tovrstna združevanja, kar so kot zadnji storili Nemci. Šport pri nas solidno napreduje," razmišlja Kocijančič. "Število odličij slovenskih tekmovalcev in tekmovalk na OI, SP in EP se je od prvih skupnih začetkov pred desetletjem in pol vsaj podvojilo. Mojo trditev potrjuje tudi podatek, da se je število ljudi, ki se občasno ali stalno ukvarjajo s športom, v zadnjih osmih letih povzpelo s 43 na 57 odstotkov. S tem smo krepko prehiteli sredozemske države in se približujemo skandinavskim, za katere menim, da so pravi vzor naših hotenj."

Druga plat medalje so ekipni športi, ki v zadnjem času vse bolj nazadujejo, meni Kocijančič. "Mislim, da je v ekipnih športih, ki so zelo pomembni, s tehtnim razmislekom potrebno najti ustrezne rešitve. Če bi vso pozornost usmerili na naše nacionalne lige, potem bi se lahko zgodilo, da bodo vsi najboljši odšli s trebuhom za kruhom po svetu, kot se je zgodilo v košarki, kjer smo v NBA tretja nacija po številu igralcev. Zelo pomembno je, da igra naših klubov temelji na domačih igralcih. Ker so naše nacionalne lige v nogometu, košarki, rokometu in hokeju razmeroma šibke, je nujno vključevanje v širše okolje, v evropske, jadranske in druge regijske lige, pa tudi v močnejše lige sosednjih držav, kot so storili igralci Acroni Jesenic. To je nujen korak, če Slovenci želimo loviti kvaliteto v mednarodnem merilu. Je pa to vprašanje, ki ga mora rešiti vsaka panožna zveza sama," meni Kocijančič.

Afere, finančne luknje, neplačevanja računov in igralcev zaznamujejo slovensko klubsko sceno ne le v revnejših okoljih, ampak tudi v tradicionalno velikih klubih. "Klubi morajo poslovati na zakonit način in ne smejo razmišljati na način, da so vrhunski rezultati kritje za vse ostalo. Poleg tega pokrovitelji zagotovo ne bodo podpirali zavoženih projektov, saj si uspešni želijo povezovati z uspešnimi, ne pa s "črnimi luknjami", ki so vreče brez dna. Vendar pa omenjena problematika ni zgolj slovenska posebnost, z njo se srečujejo tudi v najbolj razvitih okoljih in najmočnejših klubih sveta." Poleg tega Kocijančič opozarja na slovensko ambicioznost, saj si želimo na vseh področjih enakovrednega tekmovanja, pri tem pa pogosto pozabimo, kako visoke proračune imajo denimo nekateri najmočnejši nogometni klubi v tujini. Toliko denarja pri nas ne bomo mogli zbrati. Lahko pa bomo na nekaterih področjih zbrali dovolj sredstev, da bi bili konkurenčni najboljšim v najmočnejših ligah, kar lahko velja za košarko in rokomet. To je stvar ocene, ne le športa, ampak tudi gospodarstva, ki mora prevzeti svojo vlogo."

Glede financiranja športa v Sloveniji Kocijančič meni, da "se za šport daje relativno malo javnih sredstev". "Šport je po celotnem finančnem deležu zelo izenačen s kulturo, ki pa ima pretežni del prihodkov iz javnih virov, šport pa od tega dobi vsega 15 odstotkov, kar je bistveno manj od večine držav. Tudi na drugih področjih imajo vlade, ne glede na politično barvo, precej odbojen pristop do predlogov športa, ki je želel ustreznejšo društveno in davčno zakonodajo. Prva ne spodbuja prostovoljstva, zato grozi osip amaterskih športnih delavcev, brez katerih si športa ni mogoče predstavljati. Vrhunski športniki nimajo praktično nobenih olajšav, zato smo priče "pobegom" v davčno prijaznejše države, kar med drugim gotovo ni dober zgled za mlade. Slovenija bi morala biti dobra mati in ne mačeha," poudarja predsednik OKS, ki meni tudi, da je bila država zelo nespretna pri zaustavljanju vdora internetnih iger na srečo iz tujine.

"Za naslednje leto je v predlogu proračuna predvideno povečanje vlaganja v objekte, a se ob tem zmanjšujejo proračunski viri za dejavnost. Čemu nam bodo objekti, če bo dejavnost umrla," se sprašuje Kocijančič in zaključuje: "Zadnja leta se je po državi veliko vlagalo predvsem v šolske športne objekte. Nekaj velikih zalogajev pa je še ostalo, čeprav menim, da se tudi na tem področju obetajo boljši časi. Vladna podpora ureditvi kompleksa Planice napoveduje pozitiven razvoj. OKS bo ustvaril pozitivno klimo, da bi se po lokalnih volitvah tudi projekti Ljubljane (kot so stadion za Bežigradom, olimpijski plavalni bazen, univerzitetna športna dvorana) in Maribora za predvideno zimsko univerzijado, uresničili." Napovedal je skorajšnje srečanje z ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem o odprtih vprašanjih in poudaril, da "verjamem v ustvarjali naboj slovenskega športa, ki še vedno združuje vse Slovence".