Andrej Hauptman: K sreči si vrhunske kariere ne moremo narediti doma

Andrej Hauptman je selektorsko mesto prevzel od Gorazda Štanglja. Izbira 42-letnega Domžalčana je bila logična. Pa ne zaradi tega, ker je edini med slovenskimi kolesarji Pro- in WorldToura osvojil kolajno (bronasto na SP 2001 v Lizboni), ampak zaradi tega, ker se je strokovno kalil in dozorel ob mladinskem trenerju Andreju Cimpriču, dolgoletnem selektorju Martinu Hvastiji in navsezadnje tudi Štanglju.

Pravite, da selektorsko delo s profesionalci ni težko, ker imajo vsi svoje programe. Skupaj se zberejo le na svetovnih in evropskih prvenstvih ter olimpijskih igrah. Ste se že pogovorili s kandidati oziroma kdo so?

Ker je trasa na EP na Danskem ravninska, bodo v ospredju šprinterji, na SP na Norveškem pa bom, navkljub temu, da je proga zahtevna, v ekipo uvrstil enega ali dva hitra kolesarja, da bomo imeli moštvo za vse razplete. Kandidati seveda so, vendar pa ne bi še o imenih, ker je sezona v zamahu. Za zdaj lahko povem le, da je prvo ime reprezentance Primož Roglič, ki bo zagotovo nastopil v vožnji na čas. Pogovarjava pa se, da bi se udeležil tudi cestne dirke. Tudi pri njemu bom dosleden svojemu vodilu, da lahko na SP in OI nastopijo le najbolje pripravljeni in motivirani kolesarji. Roglič je tako dober, da nima konkurence, a tudi on bo moral pokazati dobro pripravljenost, o čemer sicer ne dvomim.

V minulih letih nekateri kolesarji niso kazali zanimanja za nastop v reprezentanci, a so jih selektorji kljub temu klicali. Tipičen primer je Simon Špilak, ki na vrhunski ravni dirka le toliko, da si zagotovi vrhunsko pogodbo. Svoje delo seveda opravi korektno, naboja oziroma želje, da bi v reprezentanci naredil korak več, pa nima. Norveška je zaradi svoje klime za njegov slog dirkanja zelo primerna. Kako boste rešili njegovo reprezentančno težavo?

Z njim se bom posebej pogovoril, vztrajal pa bom, da morajo biti v reprezentanci vrhunsko motivirani kolesarji, ki si želijo dirkanja na najvišji ravni. Prepričan sem namreč, da brez visoke motiviranosti ni izjemnih dosežkov, četudi gre za posameznike, ki dosegajo vrhunske rezultate, kakršne je Špilak v minulih letih. Zaradi ene zmage ne moreš biti vodja, če to seveda niso največje klasike in tritedenske dirke oziroma največje dirke WorldToura. Vsak kolesar pa se mora sam odločiti, po kateri poti bo šel.

Kaj lahko naredi selektor za vrhunsko formo posameznika?

Vpliva na njegovo kolesarjenje v ekipi seveda nima. Lahko pa ga usmerja pri izbiri ciljev in dirk, s katerimi bo, ob vseh klubskih obveznostih, formo tempiral za SP, EP in OI. Iz lastnih izkušenj vem, da ni nujno, da formo za SP posameznik časovno določi na Touru in Vuelti, ampak jo lahko tudi na klasikah. Prepričan sem, da si lahko vsak kolesar izbere pot do največjih tekmovanj.

Pri mnogih slovenskih športnikih, seveda tudi kolesarjih, pred velikimi tekmovanji poslušamo, kako so dobri, potem pa od te (namišljene) kakovosti ni nič. Kdaj je kolesar zrel za vrhunski dosežek?

Če si na dirkah WorldToura pred SP v deseterici, si zagotovo v ožjem krogu za kolajno. Če pa te ni med najboljšimi, možnosti za presenečenje ni. Ko je posameznik v formi, vrhunsko motiviran in mu trasa ustreza, se lahko zgodi marsikaj velikega. Leta 2001 sem bil na SP v Lizboni dober, a nisem toliko verjel v kolajno kot leta 2004 na olimpijskih igrah v Atenah, kjer sem bil peti. Na SP se mi je vse »poklopilo«, na OI pač ne.

V kolesarski službi je najbolj pomembno svoje delo opraviti korektno. Kolesarstvo pa je tak šport, da se lahko v trenutku vse obrne. Petra Sagana so pred leti mediji in strokovnjaki dobesedno pljuvali, ko je na Tirreno-Adriatico premagal Nibalija. Potem pa je pokazal svojo pravo naravo zmagovalca. Pravite, da ima vsak svojo možnost oziroma priložnost. Tudi Slovenci, ki so v največjih moštvih praviloma pomočniki?

Slovenci smo bili dolga leta osredotočeni na Italijo. Zadnja leta smo razpršeni po vsem svetu, lahko bi rekel, da smo spremenili miselnost in se vključili v globalni športni svet. Nekoč smo bili plašni. Četudi smo dosegali dobre rezultate, nismo imeli predrznosti liderjev oziroma nosilcev kakovosti. Danes prihajajo fantje, ki tega sindroma nimajo. Poglejte Primoža Rogliča, še prej Janija Brajkoviča. Ko sem bil tretji na SP, sem bil vso sezono pomočnik Latvijca Romansa Vainšteinsa in Italijana Francesca Casagrandeja. SP in OI sta bila zame izjemen motiv, da sem izživel svoje sanje in sanje reprezentance. Pomembno je, da kot pomočnik vsako priložnost izkoristiš in pridobivaš miselnost, potrebno za SP in OI, ko v svoji reprezentanci prevzameš vlogo prvega moža. Podobno zgodbo je spisal Portugalec Rui Costa, ki je bil vseskozi pomočnik izjemnega Španca Alejandra Valverdeja, na SP v Firencah 2014 pa ga je premagal in postal svetovni prvak. Pomembno je, da imaš svojo vlogo, osredotočen pa moraš biti na svoje sanje.

Omenili ste Primoža Rogliča. Ko se je pred petimi leti – pri triindvajsetih – oglasil pri vas, ste zmajevali z glavo, kaj hoče ta fant. Najbrž niste verjeli, da lahko postane tako dober kolesar, kot je?

Jeseni me je poklical rekoč, da se je odločil, da bo dirkal s kolesom. Ko mi je na vprašanje, koliko je star, odgovoril, da ima 23 let, sem bil zelo skeptičen. Še posebej, ko mi je povedal, da je bil skakalec na smučeh, se pravi, da je deloval v športu, ki ni vzdržljivosten. Odgovoril sem mu, naj si kupi tekmovalno kolo, da vidimo, kako naprej. Čez mesec dni me je spet poklical, da ima kolo in ali lahko pride na trening. Že na prvem skupnem kolesarjenju oziroma treningu na Pokljuko se ga je znebil oziroma otresel le Jan Polanc. Prvo leto je kolesaril na rekreativnih prireditvah, čez dobro leto dni pa je opravil test pri dr. Radoju Miliću in prestopil v Adrio Mobil.

Kakšen je pravzaprav Primož Roglič?

Pri njemu je vse mogoče, ker nas nenehno preseneča. Letos je v vožnjah na čas odlično kolesaril in dvakrat zmagal v konkurenci favoritov Toura. Postal je kompleten kolesar. Navdušil me je, kako je zmagal v etapi na dirki po Baskiji, kako kolesari v vožnjah na čas, kako močan je na vzponih. Pred petimi leti je imel težave kolesariti v skupini. Danes je enakovreden najboljšim na svetu. Naredil je napredek, ki si ga ljudje v kolesarstvu, vajeni postopnega tekmovalnega šolanja, težko zamislimo in razumemo. Roglič je zagotovo svetovni kolesarski fenomen.

Kakšne so njegove možnosti na Touru?

Težko je povedati, ker za seboj nima velikih izkušenj na največjih dirkah. Lani je bil na Giru, vendar bo letošnji Tour povsem druga zgodba. Pravzaprav bo pravi pokazatelj, koliko je resnično pripravljen za tritedenske dirke. Sam ve, koliko je dober in kaj lahko naredi. Le pustiti ga moramo na miru.

Si upate na glas povedati, da je kandidat za kolajno na SP?

Seveda si upam.

Roglič pa ni edini, ki je tako pozno prišel v kolesarstvo. Tudi svetovni prvak do 23 let Jani Brajkovič ni šel po ustaljeni poti.

Jani je sicer začel pozno, a je opravil mladinsko šolanje. Zame je izjemen kolesar. Premagati Alberta Contadorja v najboljših letih na Kriteriju Dauphine 14 dni pred Tourom je izjemen dosežek. Prav tako osvojiti deveto mesto na Touru, nositi majico na Vuelti ... Zame so to neprecenljive stvari.

V elitni konkurenci WorldTora in Profesional toura še nikoli ni bilo toliko Slovencev, kot jih je letos – štirinajst. To največ pove o kakovosti. Slovenski kolesarji praviloma vsi izkoristijo priložnosti, ne glede na to, v kakšnih vlogah so v svojih moštvih. So iznajdljivi, znajo si izboriti svoje mesto.

Slovenski kolesarji imamo to srečo, da si vrhunske kariere ne moremo narediti doma. Če hočemo nastopati na najvišji ravni in uspeti, potem moramo biti boljši od svetovne konkurence, ne samo enaki. Čeprav se na prvi pogled zdi to smola, je v bistvu to naša sreča. Meni je nov svet dal določeno širino. Naredil me je bolj samostojnega. Rogliča si predstavljam kot lastnika nekega podjetja, od katerega je odvisno, kako uspešno bo. Ko je na razpotju, se mora sam odločiti, v katero smer bo šel. Je gospodar svojih odločitev. Dejstvo je, da si lahko v WorldTouru tako velik talent, a ti ne more uspeti, če se ne znajdeš.

Kako je kolesarstvo vplivalo na vašo miselnost?

Prestar sem, da bi rekel, da so še druge stvari v življenju. Tako močno me je zaznamovalo.

Kako pa na vaš značaj?

Držim se svojega življenjskega sloga in smeri, ki je predana kolesarstvu in ki bo do nadaljnjega moja služba. Zato tudi študiram na pedagoški fakulteti v Mariboru. Res je, da bi bilo včasih bolje, da se ga ne bi držal, vendar pa se ne bi dobro počutil.

Kaj je za vas kolesarka inteligenca?

Da si vedno ob pravem času na pravem mestu. Kolesarski šampion oziroma zmagovalec praviloma ne ve, zakaj mora biti na določenem mestu, ve pa, da mora biti tam. Nikoli ne skače za ubežniki, ampak vedno zadene pravi beg in se izogne nevšečnostim. V šprintu denimo si pravi ali pač nisi. Temu bi lahko rekli, da imajo instinkt oziroma nagon zmagovalca.