Brez pike na i ob slovesu kralja

S slovesom belgijskega športnika številka ena se je obrnil še zadnji list kolesarskega poglavja, ki je zaznamovalo celotno obdobje. Obdobje, ko so enodnevne klasike po priljubljenosti stopile ob bok dirki po Franciji in se usidrale v srca kolesarskih navdušencev. Za to sta z več kot deset let trajajočim rivalstvom poskrbela Fabian Cancellara in Tom Boonen, ki si je še zadnjič pripel štartno številko na dres.

Vrata v svet profesionalizma mu je odprla ameriška ekipa U.S. Postal leta 2002. Še slepi bi videl, da je postava Tornado Toma kot naročena za neizprosen boj z vremenom, gledalci in tlakovci, ki dajejo pečat severnim klasikam. Pri 192 centimetrih Tom Boonen tehta dobrih 80 kilogramov in z dolgim trupom tako elegantno kroti vse prepreke, da se zdi, kot da bi se rodil s kolesom. Morilski instinkt na kolesu mu je prinesel preštevilne zmage, s prijaznostjo in dostopnostjo pa v Belgiji uživa skoraj božanski status. A ne le med gledalci. »Po Tomovem slovesu bo v ekipi praznina. Vedno nam je bil v pomoč, je izjemen človek in ko vidiš, da z nasmehom pozdravi prav vsakega navijača, se lahko le prikloniš njegovi veličini. Zelo ga bom pogrešal,« je pred štartom Paris-Roubaixa otožno razlagal sotekmovalec v ekipi Quick Step Floors Zdenek Štybar.

Postavni Belgijec je najbolj užival leta 2004, ko je kot vihar prišel na veliko sceno. Z dvojčkom Flandrija-Roubaix se je vpisal v zgodovino kot eden od le desetih kolesarjev, ki jim je podvig uspel v istem letu, jeseni je oblekel mavrično majico svetovnega prvaka in naslednjo sezono začel med oblaki. »Na kolesu sem se najbolj zabaval, ko sem bil najboljši. Flandrija v mavrični majici … Takrat sem bil tako dober, da sem lahko na dirki počel vse, kar sem želel, pa zmaga vseeno nikoli ni bila ogrožena. To je bil verjetno najbolj zabaven dan moje kariere,« pravi nesporni favorit na vsaki severni klasiki, zato se ga je oprijel naziv Kralj kock. Navzven se je zdelo, da mu v karieri uspeva vse, zmagoval je na državnih prvenstvih, dobival klasike, nosil rumeno majico na Touru in za piko na i še dvakrat postal svetovni prvak. A so uspehi tudi zanj nosili visoko ceno. Leta 2008 so ga pri Quick Stepu, kjer je dirkal praktično vso kariero, suspendirali zaradi uživanja kokaina. »Hm, kokain … To je tema, v katero se ne spuščam rad. Predstavljajte si, kako je, če vam sledi vsa država, o vas pišejo na vsakem koraku … Slej ko prej si želite le zbežati od vsega. Jaz sem sprejel napačno odločitev in se zatekel k pretiranemu ponočevanju. Žal mi je, a za nazaj ne morem spremeniti ničesar,« je v intervjuju za Eurosport pojasnil ozadje temnega madeža svoje kariere.

Namigovanja o zvezdniški razvajenosti so ga prizadela in kritikom je odgovoril leta 2012. Najprej E3, nato Gent-Wewelgem, za piko na i pa drugi dvojček največjih severnih klasik v karieri. Vnovič je obnorel Belgijo, le da sta zdaj mladostniško divjanje zamenjala eleganca in šarm, športne Ferrarije pa Porschejevi džipi.

Motivacijo je črpal iz rivalstva s Fabianom Cancellaro. S Švicarjem sta si bila v marsičem zelo podobna: oba sta izjemno obvladovala kolo in oboževala severne klasike. Fabianu je bila ljubša Flandrija, Boonen je bil zaljubljen v kocke Roubaixa. Fabian je bil bolj marljiv in taktično podkovan, Boonen pa večji talent. Oba sta med sotekmovalci uživala izjemen ugled in spoštovanje ter ga konec koncev hranila tudi drug za drugega. Severne klasike je več kot deset let zaznamoval njun dvoboj, s slovesom Toma pa se obdobje velikanov klasik dokončno končuje. V njune čevlje stopa nova generacija, belgijska junaka sta Greg van Avermaet in Philippe Gilbert, a karizme Toma Boonena vendarle ne premoreta. Kljub temu, da Tommeke ni osvojil rekordne pete kocke, se je dostojno poslovil od prve ljubezni svojega življenja. »Ne morem opisati, kaj vse mi pomeni kolo in nikjer mu nisem bil bližje kot takrat, ko sva skupaj trpela na kockah od Pariza do Roubaixa. Ta dirka ima v mojem srcu posebno mesto.« Pred štartom so tudi tekmeci vsi po vrsti trdili, naj zmaga vsaj Tom, če že ne morejo zmagati oni. Takšno spoštovanje v sodobnem pelotonu najdemo le še poredko, zaslužijo pa ga samo največji.