Iz njegove vožnje je bilo razvidno, da mu je manjkalo svežine. Ni bila rezervirana, so pa bili vsi elementi na nižji ravni, kot smo jih pri njem vajeni. Ko ga je Rohan Dennis ujel, si je rekel, lahko mu sledim, vozil je hitreje, ne pa bolje. Po Vuelti je imel premalo časa, da bi lahko dosegel več.
Jan Tratnik je kolesaril nekoliko pod svojimi sposobnostmi, ni pa ne presenetil ne razočaral. Je povprečen kronometrist, ki lahko ob dobrem dnevu poseže po deseterici. Bi morali v slovenski reprezentanci poskusiti z državnim prvakom Tadejem Pogačarjem? Ne, za njim je pri le 21 letih zelo naporna Vuelta, bolje zanj je, da prihrani nekaj moči, da opazuje tekmece in dozori za vožnjo na kronometer na tej ravni. Dajmo mu še dve ali tri leta časa.
Resda je Remco Evenepoel že pri 19 letih osvojil srebro, vendar on je kolesarski čudež, po tem, kar je pokazal doslej, je bilo to pričakovano. Psihično je izjemno stabilen, nič ga ne iztiri. Podobno kot pri Pogačarju, tisti od njiju, ki bo v prihodnje bolje voden, se bo bolj razcvetel.
Podobno vzporednico bi potegnil še pri Julianu Alaphilippu in Mateju Mohoriču. Francoz je bil doslej bolje voden in je v svetovnem vrhu, Mohorič pa ima prebliske, s katerimi vsake toliko skoči iz povprečja. Vsi si želimo, da bi se to zgodilo na cestni dirki v nedeljo. Na dirkah v Kanadi je stopnjeval formo, je visoko motiviran in je kolesar za velike dosežke. Dajem mu velike možnosti, da doseže vrhunski rezultat, če bo celotna ekipa delala zanj. Tudi Pogačar je brezkompromisen kolesar za velike dosežke, ki bi v pravi kombinaciji lahko končal v vrhu.
Roglič je zdaj tako izpostavljen, da bi težko šel na vrhunski rezultat, tekmeci so preveč pozorni nanj. Bi pa lahko bil tisti, ki bi tri četrtine dirke fantom držal moralo in jih usmerjal. Tega ne bi bilo treba početi Mohoriču, ki bi tako lahko prihranil dovolj energije za odločilno zadnjo uro dirke.