Tiskane izdaje
Giuseppe Martinelli, strateg kazahstanskega moštva, ki je bilo z izjemo skupne zmage najboljše moštvo (Fabio Aru, Mikel Landa in Paolo Tiralongo so slavili pet etapnih zmag in bili najboljši med ekipami, Aru in Landa pa sta v skupnem seštevku končala na drugem oziroma tretjem mestu), je zanikal, da so želeli otežiti Contadorju priprave za Tour. »Naša taktika na visokogorskih preizkušnjah na Cervinii ter prelazu Finestre in Sestrierju ni bila utrujati rožnato majico, ampak narediti čim več težav morebitnim tekmecem za zmagovalni oder,« je pojasni Martinelli taktiko moštva in dodal, da kot nekdanji športni direktor dobro ve, da se bo letošnji junak »italijanskega kroga« šampionsko pripravil za »francosko pentljo«.
Psihološki boj med Contadorjem in Astano (lanskim zmagovalcem Vincenzom Nibalijem) se bo pred Tourom zagotovo nadaljeval, nobenega dvoma pa ni, da je bil letošnji Giro najtežja in najbolj utrudljiva dirka v zadnjih letih. Pa ne samo zaradi visokih gorskih etap, ampak hudega ritma, ki je bil vseskozi na rdeči meji zmogljivosti. Za Contadorja in njegovo ekipo je bil še posebej težak, ker so morali v boj za zmago veliko prej, kot so načrtovali. Contador je bil prepričan, da bo majico oblekel v 14. etapi (po vožnji na kronometer), a jo je deset dni prej, tako da je branjene majice do Dolomitov in še posebej zadnjih etap v Alpah dodobra izmučilo njegove pomočnike. Majico je nosil skupaj 15 dni, prvič na velikih dirkah pa se mu je zgodilo, da jo je moral sleči in jo za 24 ur prepustil Aruju. V predzadnji etapi je po krizi na vzponu na Finestre v primerjavi s prvim izzivalcem Arujem izgubil 2:25 minute, kar je za kolesarja njegovega kova ogromno. Po etapi je pojasnil, da so bile noge prazne zaradi dehidracije. Vendar pa o napakah na zmagovalnem odru ni želel razpredati. Užival je v velikem zmagoslavju.
Polancu zmaga, Mezgec tretji in četrti
Izkupiček slovenskih kolesarjev na letošnjem Giru je odličen. Vrhunec je bila seveda peta etapa z zmago Jana Polanca, ki je tri dni nosil tudi modro majico najboljšega na gorskih ciljih. Kasneje je zbolel, tako da ga ni bilo v ospredju. Poznalo se mu je, da se za Giro ni pripravljal oziroma je vskočil v ekipo tik pred začetkom tritedenskega maratona. Če za tako zahtevno dirko nisi 100-odstotno pripravljen, je težko biti tri tedne v vrhunski formi. Polančev teden dobrega kolesarjenja je pokazal, da se razvija v vrhunskega kolesarja za velike etapne dirke. Zanj pa je pomembno tudi to, da je, navzlic težavam, Giro končal.
Luka Mezgec je bil v vseh šestih šprinterskih etapah v deseterici. Najvišje se je uvrstil v Luganu (3. mesto) in Genovi (4.). Zadovoljen pa seveda ni bil, ker si je želel zmago. Najbližje ji je morda bil v zadnji etapi v Milanu, vendar je imel smolo. Dobrih 14 kilometrov pred ciljem mu je počila napera na kolesu, tako da je presedlal na kolo pomočnika. Ker se je to zgodilo v zaključnih krogih, ko je bila povprečna hitrost 52 km/h, je porabil veliko energije, da je ujel glavnino in se nato prebil v ospredje. Njegova smola in počena zračnica Skyjevega prvega moža Lepolda Kööniga sta skrojila razplet etape, v katerem sta zmago slavila ubežnika - prvouvrščeni Belgijec Iljo Keisse in poraženec šprinta, Avstralec Luke Durbridge.
»Vse naboje moči, na katere sem računal v zadnjih 200 metrih šprinta, sem porabil za prebijanje med avtomobili do začelja glavnine, nato pa še za preboj v ospredje. Na koncu sem bil »prazen«. Ne vem pa, kaj se je medtem, ko sem jaz menjal kolo, dogajalo v ospredju, kaj sta počeli ekipi Lampreja in Treka. Prepričan sem, da bi ubežnika skupaj s Skyjem ujeli, če ne bi bilo smole,« je opisal zaključno etapo Mezgec.
V zaključku so se italijanski šprinterji prerekali med seboj, kdo bo osvojil rdečo majico, in niso bili tako dejavni. Mezgecu se tako ni uresničila zadnja želja, ki jo je lani izpolnil v Trstu.
Grega Bole je zelo dobro tekmoval, poznalo pa se mu je, da v nogah nima tako močnih dirk. Bolj kot s šestimi uvrstitvami v petnajsterico (najboljši je bil osmi) je navdušil z kraljevski etapi čez Mortirolo z 19. mestom.
