Winkler: Dokazali smo, da nismo muha enodnevnica

Pri petnajstih letih ste šli v partizane.

Res je. No, zgodaj sem šel. Takrat sem živel v Idriji, ki je bila pod Italijo. Ko se je pojavil Janko Premrl – Vojko, se nas je kar nekaj sošolcev, sedem nas je bilo, odločilo, da gremo v partizane. Pridružili smo se Vojkovi četi; že takrat je bil legenda. Potem sem odkorakal na Dolenjsko, v brigado. Kmalu zatem, 16. marca 1943, sem bil v eni od bitk kar hudo ranjen. Nekaj pomembnega pa smo pri partizanih vedeli že takrat: da ranjenca nikdar ne pustijo. Na najhitrejši možni način – kolikor se je pač dalo – so me spravili do bolnišnice. Imenovala se je Leseni kamen.

Leseni kamen?

Leseni kamen v Kočevskem rogu. Zveni nenavadno, a tako se je imenovala. Te bolnišnice so bile zelo improvizirane. Hkrati je bil to čas ofenzive. Zdravil praktično ni bilo. Operirali so ob pomoči žganja. Tudi mene.

Kdaj ste na terenu izvedeli za bolnico Franjo?

Ob koncu leta 1943, po kapitulaciji Italije, sem imel z nogo še vedno težave. Z Dolenjske sem se prebijal vse do Vojskega nad Idrijo in iskal bolnišnico. 25 dni sem hodil. Na poti sem naletel na mojo brigado, prvič sem bil na poti previt. In na koncu te poti sem se prvič srečal z znano partizansko zdravnico Pavlo.

Pavlo Jerina.

Vodila je divizijsko bolnico. Sprejela me je pri neki kmetiji, kjer so sprejemali ranjence. Ko me je pregledala, je bila edina možnost, da se nekam skrijem za mesec dni in počivam. Drobci ročne bombe, ki so mi ostali v nogi, bi se v tem času umirili. Skozi bolnico Pavlo, ki je delovala nad Idrijo, je šlo nekaj tisoč ranjencev.

Za bolnico Franjo, ki je bila drugače opremljena in drugače organizirana, pa smo na terenu slišali leta 1944. Njen sloves se je hitro razširil. V odporniških gibanjih v Evropi mi ni znan primer, ko bi imeli za seboj tako močno saniteto kot naše gibanje. Veliko znanih imen je delalo v saniteti – od profesorja Janeza Milčinskega, ki je deloval v Rogu, do brigadnih zdravnikov. V Črnomlju je delovala šola medicinskih sester. Vsi pripadniki gibanja smo zato vedeli nekaj pomembnega: če bomo ranjeni, je za nami močna sanitetna služba. In ranjencev je bilo veliko. Vedeli smo, da nam to daje možnost, da bomo preživeli, četudi bomo ranjeni. V bolnici Franji je bilo na oskrbi 580 ranjencev. Le 70 jih je podleglo. Za tiste razmere je bil to velik uspeh. Osebno med vojno nisem bil nikdar v bolnici Franji. Zdravstveno stanje se mi je izboljšalo in po okrevanju sem se vrnil na Dolenjsko.

Kdaj ste spoznali Franjo Bojc Bidovec?

Franjo sem osebno spoznal šele po vojni, že v času maratona Franja. Prosil sem jo, da bi prišla pozdravit maratonce. Rada se je odzvala. Tudi partizanska zdravnica Pavla je prišla pozdravit maraton. In mnogo drugih znanih imen.

Kako ste prišli k maratonu?

S kolesarstvom sem prišel v stik, ko sta me obiskala Zvone Zanoškar in Tone Fornezzi. Obupno sta iskala soglasje uradnikov, ki so se ukvarjali s prometom. Nosila sta namreč zamisel o kolesarskem maratonu, vsi pa so to idejo zavračali, češ da je nora, nemogoča. Prenevarno naj bi bilo, če bi hkrati na cesto spustili 500 ali tisoč kolesarjev. Takrat sem bil namestnik na ministrstvu za notranje zadeve. S športom sem se sicer ukvarjal vse življenje, največ s konjeništvom. Potem sem doživel hud padec in sem s tem prenehal. Ideja o kolesarskem maratonu mi je bila blizu. Razumel sem tudi, kaj bi za naše gibanje pomenila Franja. Takoj sem napel vse sile, da so stekle priprave na prvi maraton Franja. Letos je bila 34. izvedba maratona. Ko nas je prišla zdravnica Franja pozdravit na tretji ali četrti maraton, je za njo ostala misel: »Vem, da vam ne bo lahko. A verjemite, tudi nam ni bilo!« Vedela je, kje je Ljubljana, vedela je, kje je Cerkno. In vedela je, kakšen je vzpon od Cerknega. Vzpon traja šest, sedem kilometrov. In potem se je treba vrniti do Ljubljane … Kot predsednik maratona sem zdržal 25 let. Potem je prišel čas, ko je bilo prav, da predsedovanje prevzamejo drugi.

Sicer pa smo Zanoškar, Fornezzi in jaz ves čas pridobivali nove pomočnike. Velika stvar je, če hočeš več kot 2000 ljudi spraviti na cesto in jih poslati 150 kilometrov daleč. To je velik napor. Kdor v sezoni ni prevozil vsaj 1000 kilometrov, to zelo težko zdrži.

Ste maraton prevozili tudi kdaj sami?

Dvakrat. Razumel sem napore udeležencev. Sicer pa dan, ko se je odvijal maraton, zame ni bil prijeten. Ves čas si v strahu. Kličeš zdravnike na progi. Pa reševalce. Je vse v redu? Je kaj hudih nesreč? Da bodo nesreče, nekako veš. Vnaprej veš, da bodo pri takšni množici padci in zlomi. Tudi ne pridejo vsi dovolj dobro pripravljeni. Nekateri podcenjujejo. V 25 letih, ko sem predsedoval Franji, in vse do danes nismo imeli nobene hujše nesreče. Bili so lažji zlomi, odrgnine, kakšna ključnica se je zlomila. Ni pa se zgodilo nič groznega. To je največji uspeh.

Tudi na maratonih obstaja ideja, da je treba zmagati. Ideja Franje je, kolikor razumem, vendarle drugačna.

Od vsega začetka sem si prizadeval, da Franja ne bi bila dirka. Franjo sem vedno razumel kot prijateljsko druženje. Kot medsebojno pomoč. V ideji Franje je neka humanost. Zato se mi ni zdelo pomembno, kdo bo prvi. Vsakdo, ki prevozi maraton, mora dobiti kolajno. A ta ideja, da Franja ni dirka, se nekako ni prijela. Tekmovalnost je pretehtala. Vedno je bila na maratonu skupina, ki je štela 100 ali 200 kolesarjev, ki so dirkali. Čim se maraton spremeni v dirko, se spremeni tudi organizacija varnosti. Varnost se koncentrira okrog skupine, ki je na čelu. Ker je tudi najbolj ogrožena. To je vodilo do konfliktov v naših ocenah. Nikdar sicer nismo razglasili, da je Franja dirka. A v naravi človeka je, da pogleda, kdo je prvi. Mene je pa kot organizatorja zanimalo, kdo je zadnji. In, ali je zadnji prišel živ in zdrav. Tako je to.

Je bil maraton kdaj ogrožen?

Pojavljalo se je vprašanje imena. K meni so hodili ljudi in me spraševali, do kdaj bo maraton poimenovan po Franji. Do kdaj se nameravamo igrati s temi partizanskimi zadevami, so me spraševali. Moj odgovor je bil: »Upam, da bo Franja preživela tudi tebe.« Franja je pokazala, da je to nekaj, kar smo želeli, kar potrebujemo. Poslušal sem pripovedi udeležencev, ki so bili navdušeni zaradi organizacije in varnosti. Varnosti, veste, se ne da plačati. Ob celi progi so ljudje, ki brezplačno skrbijo za varnost – od gasilcev do članov AMZS. Prosili smo jih za pomoč. In smo jo tudi dobili. Franja se spreminja v nekaj velikega. Nekoč smo bili srečni, da je padala vrtelo 2200 ljudi. Potem smo se odločili za mali maraton. Pa za družinski maraton. In za preizkušnjo za najmlajše. Vse to zdaj na cesto pripelje osem tisoč in več kolesarjev.

V mojem času smo bili prepričani, da je Franja zaradi množice dogodek, ki ga mora pod svoje okrilje vzeti država. Potem pa smo od ministrstva za notranje zadeve začeli dobivati pošastne račune za varovanje. Kot da bi nekdo želel onemogočiti maraton. Huda pogajanja smo imeli, da smo preživeli in nekoliko znižali cene. Ob koncu mojega vodenja se je tudi dogajalo, da so vsi po vrsti odpovedovali sponzorske pogodbe. Nekateri so bili celo tako pogumni, da so povedali, da so dobili prepoved. Takrat sem že napovedal, da odhajam s funkcije predsednika. Prišla je nova vodstvena garnitura, ki je bila »prava«, in sponzorska sredstva so se naenkrat spet sprostila. Tem, ki so takrat reševali maraton, sem na nek način hvaležen – ker so rešili maraton. Vendar jih danes ni nikjer več. Drugo vprašanje je sicer, s kakšnim namenom so se takrat pridružili projektu. A kakor obrnem, rezultat je dober, ker Franja še vedno obstaja. Marsikaj pa se je spremenilo. Na prve maratone so ljudje prihajali s kolesi, za katere smo mislili, da z njimi ni mogoče priti niti do Logatca. Ljudje so imeli res slaba kolesa. Potem smo ustanovili komisijo, ki je med vsemi, ki so prišli na cilj, izbrali tistega, ki je prišel z najslabšim kolesom. Za nagrado so dobili kolo. Dobro kolo.

Takrat je še delovala tovarna koles Rog. Naredili so kolo, ki se je imenovalo Maraton. Tudi to je dalo nov zagon. Kolo Maraton sicer ni primerljivo z današnjimi športnimi kolesi, bilo pa je boljše od tistih, ki so jih imeli ljudje za vožnjo v službo. Če danes pogledate, s čim ljudje pridejo na Franjo, je veselje pogledati vsa ta odlična kolesa. In veselje je videti, da vsako leto na maraton prihaja veliko mladih. Maraton se obnavlja. To je znak vitalnosti. Ni muha enodnevnica.