Družina Franja spet povezala vse rodove in značaje

Ljubljana – Odziv ljudi na maratonu Franja vsako leto potrdi, kako velika je v resnici njena družina. Združuje vse rodove (od malčkov do dedkov) in »tipe« kolesarjev, od najbolj zagrizenih amaterjev, ki so že napol profesionalci, do tistih z gorskimi ali treking kolesi. In se še širi. Pred 35 leti so na premierni Franji našteli 700 kolesarjev, včeraj jih je bilo na velikem maratonu približno dvakrat več.

V kakšno prireditev je zrasla Franja, pove podatek o številu tistih, ki so vpeti v organizacijo maratona; letos jih je bilo 1800. Ob premieri leta 1982 je organizacijski komite imel zgolj toliko članov, kot je bilo ljudi na eni od letošnjih okrepčevalnic.

»Takrat smo še tipali, kaj hočemo. Vedno so se kresala mnenja, ali je Franja dirka ali prijateljsko druženje. Predvsem smo poudarjali, da je treba tistemu, ki ne zmore, pomagati. Nekateri namreč niso pričakovali tako velikega napora in so na poti onemogli,« je razmišljal Ivan Winkler, eden od ključne trojke, ki je zagnala kolesje Franje. V treh desetletjih je prireditev prerasla v največji rekreativnokolesarski dogodek v Sloveniji. A pot proti vrhu ni bila povsem gladka, pogosto je prinesla kakšno oviro. Tudi takšne, v katere so se brez spoštovanja športnih načel vpletli politika in vplivni ljudje, ki so radi nagajali. Prav zato Winkler, ki je 25 let bedel nad prireditvijo, pravi, da je najbolj vesel, ker je Franja preživela.

»Na 2. maratonu smo se odločili, da izberemo nekoga, ki ima slabo kolo, in mu podarimo novo,« je dejal sogovornik (nazadnje je 156 km prekolesaril pred 20 leti; prihodnje leto bo praznoval 90. rojstni dan) in razkril, da jih je vse od prvih korakov vodila srčnost. Enak pristop so pozneje ohranili tudi nasledniki, ki so prevzeli zgodbo o Franji. Kako so napisali 36. poglavje?

Ključno je bilo Kladje

»Skrbite zase in drug za drugega,« je uradni napovedovalec včeraj sporočil udeležencem, preden so se podali na 156 kilometrov (in pozneje na 97 kilometrov) dolgo pot. Dva vrhunska kolesarja Jan Polanc (zmagovalec etape na Giru 2015 in 2017) in Luka Mezgec (2014) sta pozdravila postavljene na startu, ki so nestrpno čakali svoj trenutek. Po tleh je odletel kakšen izpraznjen energijski gel, sledilo je zadnje preverjanje zračnic, nasmeh za družinski foto album, še zadnji klic, preden se je začelo zares. Potem pa – pok pištole in bitka samih s sabo.

Na velikem maratonu se je sedmerica hitro pognala v ospredje. Primož Porenta je bil tisti, ki mu je kazalo najbolje, vendar ga je pri spustu s Kladja, najtežjega vzpona na maratonu Franja (dolg je sedem kilometrov s povprečnim naklonom 6,3 odstotka), ujel in prehitel Matej Kravos, poznejši zmagovalec.

»Menim, da je skupina, ki je zaostajala za sedmerico, preveč preračunavala. Prednost v Cerknem je bila večja od štirih minut. Kravos je kolesaril stanovitno od Trebije do cilja. Zelo zanesljivo je zmagal, proti vsem pričakovanjem, saj ponavadi ubežnike ujamejo v Poljanski dolini in zaradi močnega vetra. Tudi on ga je imel, a je bila hitrost konstantna čez 40 kilometrov na uro. Ohranil je večino prednosti, bil je 2,8 kilometra pred zasledovalci,« je razmišljal direktor maratona Gorazd Penko in dodal, da rezultati, ki so jih dosegali amaterji letos, zahtevajo vrhunsko pripravljenost.

Zlomljene ključnice

Čeprav so nekateri amaterski kolesarji po pristopu in rezultatih že na meji s profesionalnimi, je bilo v množici tudi veliko tistih, ki jih je utrujenost premagala. Popustila jim je zbranost in padci so bili neizogibni. Bilo jih je več kot v prejšnjih letih. »Zelo veliko je bilo zlomljenih ključnic in odrgnin,« je razkrila vodja zdravstvene službe Milena Levstek.

Med tistimi, ki so maraton dobro prilagodili svojim zmožnostim, je bil 83-letni Tone Fornezzi Tof, sicer idejni oče maratona skupaj s pokojnim Zvonetom Zanoškarjem. Razdaljo velike Franje je prekolesaril v treh dneh. Včeraj je s ponyjem proti Ljubljani startal iz Poljanske doline. Vsako leto mu zaigra srce, ko vidi, kakšne razsežnosti kaže Franja. »Spomnim se, ko sem z idejo prišel k Zvonetu na dvorišče KD Roga. Takrat so se v svetu pojavili takšni maratoni, v Sloveniji ga še nismo imeli. Našel sem to progo, bila je še makadamska. Vprašal me je: Kje boš dobil toliko trapastih Tofov, da bodo kolesarili v tista tvoja brda? Nismo si mislili, da bo zrastla v tako velik dogodek. Kar ponosen sem,« je povedal sogovornik, ki je po prireditvi že koval načrt, kako se bo trase lotil prihodnjič.

Ob bok velikim

Čeprav se je 36. izvedba prireditve šele končala, je že z mislimi pri novi tudi Penko. »Zmagovalci so udeleženci in gledalci ob trasi, ki jih je vse več. In vsakič se bolje pripravijo – z zastavami, transparenti, glasbo ... Takšno razpoloženje vidimo na največjih dirkah in tako je tudi pri nas. Ta odziv nam daje zagon za nove izzive,« je bil zadovoljen Penko, ki ga veseli, da so vsi člani organizacijske ekipe – KD Rog, BTC, redarji, policisti, gasilci – dobro uglašeni.

Enako pomirjeni in srečni so bili tudi udeleženci, večina njih. Nekateri so bili videti spočiti, drugi povsem izčrpani. Vsi pa so nestrpno čakali trenutek, ko so si za uspešno opravljeno delo lahko zasluženo privoščili – denimo – pivo. Prav zanimivo je bilo prisluhniti njihovim doživetjem. Razkrili vam jih bomo v posebni prilogi o maratonu Franja v jutrišnjem Delu.