Tiskane izdaje
»Najprej je treba preskočiti prvo oviro, Giro, potem pa te čaka še peklenski Tour. Že samo na eni izmed treh največjih dirk se je izjemno težko soočiti s hazardom tritedenskega dirkanja, izogniti padcem, odbiti napade tekmecev, kaj šele na dveh,« je pred dvema letoma Britanec Bradley Wiggins razmišljal o dvojčku Giro-Tour, ki ga je v 100-letni zgodovini doseglo le sedem kolesarjev.
Po zmagi na Touru leta 2012 je bil šampion »velike francoske pentlje« odločen, da ga doseže v letu 2013, a je na italijanskem krogu doživel kalvarijo. Zaradi padcev, okvar koles, strahopetne vožnje na spolzkih spustih in nemoči na vzponih ter posledično neuspešnega lova za kasnejšim zmagovalcem Vincenzom Nibalijem je v 13. etapi odstopil.
Dvojček je dvanajstkrat osvojilo torej samo sedem kolesarjev. Zgodba o dvojni kroni se je začela šele po II. svetovni vojni, leta 1949 s Faustom Coppijem. Tri leta pozneje, 1952., je italijanski »campionissimo« podvig ponovil. Po enkrat so dvojček osvojili še Francoz Jacques Anquetil (1964), Irec Stephen Roche (1987) in Italijan Marco Pantani (1998). Dvojna dvojčka sta si prikolesarila Francoz Bernard Hinault (1982 in 1985) in Španec Miguel Indurain (1992 in 1993), na vrhu pa je s tremi dvojnimi kronami neponovljivi Belgijec Eddy Merckx (1970, 1972 in 1974). Z drugimi dvojčki, Tourom in Vuelto, se lahko pohvalita Anquetil (1963) in Hinault (1978), z Girom in Vuelto pa najboljši španski matador novega tisočletja Alberto Contador (2008), Merckx (1973) in Italijan Giovanni Battaglin (1981).
Kako izjemno naporne so »tri velikanke Giro, Tour in Vuelta«, priča podatek, da jih je v eni sezoni doslej končalo le 32 kolesarjev. Med njimi so večinoma šprinterji in lovci na etapne zmage. Večina favoritov za rožnato, rumeno in rdečo (nekoč zlato) majico se osredotočajo praviloma samo na eno tritedensko dirko v sezoni, zavedajoč se seveda, da vsaka od treh peklenskih preizkušenj kolesarja tako izmuči, da se v mesecu dni zelo težko pobere oziroma regenerira.
Osrednja preizkušnja je seveda Tour, ki je že od tridesetih let minulega stoletja mednarodno obarvan, medtem ko Giro in Vuelta kljub večji mednarodni obarvanosti v zadnjih letih ostajata bolj ali manj v italijanski oziroma španski domeni. Največji, enajstkratni zmagovalec treh največjih dirk Merckx je med šampioni vseh treh dirk (še Felice Gimondi, Anquetil, Hinalut, Contador in Nibali) na Vuelti nastopil denimo le enkrat in zmagal. Leta 1974 je bil – po zmagah na Giru in Vuelti – med vsemi najbližje sanjskemu trojčku. Žal ga na Touru ni bilo, potem ko so ga organizatorji prosili, naj ne nastopi, da ne bi izzival sovražno razpoloženih gledalcev, ki so mu na prejšnjih »pentljah« nenehno žvižgali. Tisto leto je namreč lovil peto zmago, s katero bi se izenačil z Anquetilom, neprekosljivim ljubljencem in idolom navijačev »trikolorjev«. Kaj takega se danes seveda ne bi moglo zgoditi. Merckxu je v uteho trojček Tour-Giro-svetovno prvenstvo iz leta 1974, ki ga je ponovil le še Irec Stephen Roche 1987.
Alberto Contador, ki se lahko, tako kot Merckx v sezonah 1973–1974 z velikim trojčkom oziroma celo četverčkom, pohvali s trojčkom zmag v dveh sezonah (2008–2009), želi postati osmi s prestižnim dvojčkom, sicer prvi po Pantaniju, od čigar podviga je minilo že 17 let. Španec je bil leta 2008 po moči zagotovo nared za trojček, a ga je, tako kot Merckxa, ustavila višja sila. Po zmagi na Giru na Touru zaradi vpletenosti takratnega njegovega kluba Astane v doping (leto dni prej je bil izključen Aleksander Vinokurov) ni mogel nastopiti (zmagal je njegov rojak Carlos Sastre). Zmagoslavje na Vuelti je bilo tako le obliž za Tour. Potem pa ni imel več pravega navdiha. Leta 2011 je sicer zmagal na Giru, na Touru pa po padcu pristal na 5. mestu, vendar so mu oba dosežka črtali zaradi pozitivnega testa na klenbuterol, tako kot zmago 2010.
Dva nekdanja šampiona Gira in Toura, Hinault in Roche, ter Cadel Evans menijo, da ima letos »Pistolero« vse, kar potrebuje za zmago – motivacijo, predvsem pa izkušnje. »C'est possible (možno je),« je Hinault odgovoril na vprašanje, kakšne so možnosti oziroma ali so le štirje tedni premora dovolj za regeneracijo. »Če kdo v današnji eri kolesarstva lahko zmaga dvojček, je to nedvomno Contador. Toda če bo dobro štartal, nato pa na polovici poti padel v formi, ne bom presenečen,« Evans razmišlja o Contadorju. Rocha skrbi Špančev nastop na Ruti del Sol, na kateri je očitno želel pokazati Nairu Quintani, da je nared za drugo krono v sezoni. »Ne vem, zakaj je porabljal moč, ki jo bo še kako potreboval na Touru. Na papirju sta Chris Froome in Quintana močnejša, ker sta se osredotočila le na julijsko dirkanje. Vendar je Contador najbolj izkušen. Če mu bodo pustili odprta vrata, bo priložnost zagotovo izkoristil,« Roche opozarja na Špančevo bojevitost in dejstvo, da mu bo z Girom v nogah težje kot preostalim tekmecem.
Na Giru je Contador pokazal slabost na koncu dirke, na prelazu Finestre in v Sestriereju. Njegovo moštvo Tinkoff ni zdržalo napadov Astane. Na Touru bo Nibalijevo moštvo zagotovo močnejše, Contadorjevo pa ima neprecenljive izkušnje. Nobenega dvoma seveda ni, da bo o razpletu Toura odločala velika četverka – Contador, Froome, Nibali in Quintana. A ni nujno, da na koncu tudi nekdo med njimi zmaga. Položaj je sila podoben tistemu v letu 1991, ko so bili favoriti Greg LeMond, Gianni Bugno, Pedro Delgado in Laurent Fignon, na koncu pa je svoj pohod k petim naslovom začel Miguel Indurain. Morda pa bo nastopil čas za francosko zmago po 30 letih. Thibaut Pinot, Jean-Christophe Peraud in Romain Bardet jo napovedujejo ...
