Franja spreminja kulturo kolesarjenja

Cerkno – Ko sta si Zvone Zanoškar in Tone Fornezzi - Tof leta 1982 izmislila maraton Franja, je bila kolesarska kultura v Sloveniji na psu. Aroganca avtomobilistov do kolesarjev je bila tolikšna, da tudi na nekoč največji slovenski dirki, mednarodno uveljavljeni Alpe–Adrii, niso upoštevali zapor in so rinili na cesto ter izzivali nesreče.

Kolesarji so bili nezaščiteni »nepridipravi«, nepredstavljivo pa je bilo, da bi jim lastniki avtomobilov dali prostor. Zasedli oziroma prilastili so si v prometu temeljno pravico prebivalstva do javnega prostora.

Danes, slabih 35 let po prvi Franji, je kultura kolesarstva že napredovala in je na tako visoki ravni, da je Ljubljana (po nekaterih kazalcih) na 13. mestu na svetu med mesti, prijaznimi do kolesarjev – za Københavnom, Amsterdamom, Utrechtom, Strasbourgom, Eindhovnom, Malmöjem, Nantesom, Bordeauxom, Antwerpnom, Sevillo, Barcelono in Berlinom. Letos je prvič uvrščena med 20 mest, skupaj z Buenos Airesom in Minneapolisom. Po zaslugi 34. maratona Franja je bila v nedeljo tako rekoč »od zore do mraka« povsem kolesarska, seveda do nogometne tekme z Anglijo.

Zagrizeni in športno zelo disciplinirani

Pomemben generator razmaha kulture kolesarstva v deželi na sončni strani Alp je nedvomno prav maraton Franja, vrhunec vseh množičnih prireditev na dveh kolesih v Sloveniji. Franja je z leti zrasla v fenomen, ki združuje rekreativce, obenem pa je tudi kažipot, kam gre množica slovenskih kolesarjev. Je tudi svojevrsten kritik še vedno neustreznih razmer na slovenskih cestah za »može v jeklenih konjičkih«. Udeleženci Franje seveda niso navadni kolesarji, ki se vsak dan prevažajo po mestnih ulicah v službo, ampak posebej zahtevni posamezniki in skupine z najboljšimi kolesi, katerih edina želja je, da se mirno in manj stresno ukvarjajo s priljubljenim športom.

Prvi med enakimi na maratonu Franja je bil letos Igor Kopše, 40-letni gozdar s Ptuja. Je tipičen amaterski kolesar oziroma »vrhunski rekreativec« s solidno (dobro) službo, tako da lahko tudi z vložki od 3000 do 4000 evrov vzdržujejo svoje amatersko kolesarjenje na najvišji ravni. Je namreč eden od slovenskih svetovnih prvakov med amaterji. Prerasel je adolescenco (ima družino s tremi otroki) in počasi ugotavlja, da se mu krivulja življenja v biološkem smislu začenja upočasnjevati oziroma se obrača navzdol. Na vprašanje, kaj je njegov vzgib za tako zavzeto kolesarjenje, odgovarja, da je to tekmovalnost. »Vsak človek jo ima, eni bolj, drugi manj izraženo. Moja je v športu zelo močan vzgib, medtem ko v normalnem življenju nisem tekmovalen. Lahko rečem, da se na kolesu spremenim v volka. Treniram, ko sneži, a tudi, ko je peklensko vroče. Vedno najdem način za trening. Nenehno imam pred očmi tekmovalni cilj, s katerim zaspim in se zbudim. Ne zanima me nič drugega, najmanj klasični rekreativni motivi, kot so odvečni kilogrami in zdravje,« je opisal kolesarsko metamorfozo postavni Ptujčan, ki je začel kolesariti pri 33 letih. Prej je bil alpinist in plezalec brez zaledja v aerobnih športih. Meni, da kot čisti amater živi dokaj zdravo. Življenje mu predstavlja izziv, ne pa frustracijo. Zato se loteva vsako leto izzivov in raziskuje nove poglede na šport, prehrano, regeneracijo in trening.

Krepko za Italijo in Avstrijo

Igor Kopše je zelo razgledan in pravi mož za širši pogled na rekreativno kolesarstvo v Sloveniji. Verjame, da bo, s prometom močno obremenjeno okolje, tako kot v nam primerljivih pokrajinah v severni Italiji in Avstriji, sledilo enemu izmed najbolj pomembnih sporočil Franje in začelo spoštovati kolesarje kot enakovredne udeležence v prometu, da jim ne bodo nestrpno hupali in jih zmerjali ter jih prehitevali v skladu s prometnimi predpisi.

Tako kot mnogi rekreativci, ki so videli svet, meni, da je za kolesarska Slovenija po infrasturkturi in zakonodaji 10 do 20 let za Italijo in Avstrijo. Zelo ga moti, da mora biti občasno v prekršku, če se hoče normalno pripravljati za nastop na Franji. »Za dobro vseh bi bilo treba dovoliti dvema kolesarjema vštric ter kolesarjem dati na razpolago meter in pol cestišča, tako kot imajo to urejeno na Ibizi, Mallorci ali pa na Tenerifih. S tem bi bistveno olajšali rekreativno kolesarjenje,« razmišlja Kopše. Mi pa lahko v duhu Franje in njegovega razmišljanja dodamo, da bi morali v zakonodajnem smislu ublažiti rigorozne birokratske postopke za pridobivanje dovoljenj za prilagojen promet ob raznih prireditvah. Množične prireditve ne promovirajo samo kolesarstva kot športa in rekreativnega načina življenja, ampak veliko prispevajo tudi k dvigu kulture na slovenskih cestah. Več ko bo kolesarjev, bolj se bo spreminjala miselnost in dvigovala kultura bivanja oz. kolesarjenja.

Sedem tisoč zadovoljnih

Direktor maratona Gorazd Penko je bil zelo zadovoljen. Nastopilo je več kot 7000 zmagovalcev vseh starosti. Na velikem maratonu jih je dirko končalo več kot 3000. Vsaka uspešna izvedba Franje je za Penka in njegovo ekipo izjemno priznanje, obenem pa tudi obveza za prihodnost. Že danes bodo morali zavihati rokave in začel razmišljati, kje dobiti 340.000 evrov, kolikor stane eden najbolje pripravljenih kolesarskih maratonov na svetu.