Tiskane izdaje
Amiens – Ko je na Touru dež, so padci neizbežni. Še zlasti, če dež začini še veter. V tako napadalno nastrojeni karavani kolesarjev v boju za mesta v ospredju pač drugega ne gre pričakovati. V šesti etapi jih je bilo veliko, na koncu pa niso odločili ne o šprinterski zmagi Nemca Andrea Greipla ne o skupnem seštevku, v katerem je rumeno majico obdržal njegov rojak Tony Martin.
Kako zahtevna je bila etapa, najbolje pove Martinova ugotovitev v cilju, da ni mogel uživati v rumeni majici. Kakorkoli že, na Touru se zadnja leta dogaja, da so nekateri šprinterji nezaustavljivi. Svoj čas je bil to Francoz Charles Pelissier. Njegov primat sta prevzela Belgijec Freddy Maertens in Irec Sean Kelly. Nato so prišli Azerbajdžanec Djamolidin Abdužaparov, Italijana Mario Cipollini in Nemec Erik Zabel, pa spet Italijan Alessandro Petacchi, Avstralec Robbie McEwen, Španec Oscar Freire, Belgijec Tom Boonen, Norvežan Thor Hushovd, Britanec Mark Cavendish, Nemec Marcel Kittel. Pred vsemi je seveda Zabel, ki je osvojil šest zelenih majic, po številu zmag pa ga prekašajo le Cavendish (25), Pelissier (16) in Maertens (15). Enako število, dvanajst, jih imata Cippolini in McEwen.
Letos je prvo ime Andre Greipel. V Amiensu je v lastnem slogu eksplozije moči slavil drugo zmago in to v šprintu brez pravega voznega reda, saj 400 m pred ciljem nihče od favoritov ni imel pred seboj »vodnika«, ki bi ga pripeljal v najboljši položaj. Postavnega Nemca, ki se ga drži vzdevek »Gorila«, je bilo najbolj strah, da ga bodo tekmeci »zboksali« oziroma odrinili na stran. A se ni nič takšnega zgodilo.
»Vsi smo imeli prostor, da smo si naredili najboljše položaje,« je komentiral zaključno akcijo, v kateri je po nekaj trenutkih neodločnosti le našel luknjo med tekmeci in se z vso močjo pognal naprej. Te sreče ni imel Peter Sagan, ki se je kot puščica izstrelil na drugo mesto, a je skok Greipla zamudil. V cilju je pojasnil, da je bil na desetem mestu, ko se je šprint začel. Cavendish je priznal, da v nogah nima moči, da bi se postavil po robu robatemu Nemcu. Tretjemu vročemu favoritu Kristoffu se je v padcih »raztreščil« šprinterski vlak Katjuše, nekateri njegovi možje so bili tudi trikrat na tleh. Boasson-Hagen je delal za Farrarja. Tudi načrt ekipe MTN je spremenil padec pred koncem.
Greipel je na najboljši poti, da naredi to, kar je njegov rojak Kittel v zadnjih dveh letih, ko je slavil po štiri zmage. Kot kaže, mu bo to tudi uspelo, saj ima v Lottu odlično ekipo. Kot je dejal po drugi letošnji zmagi in skupno že osmi na veliki francoski pentlji, ima 184 cm visoki in 80 kg težki kolesar iz Rostocka v vzhodni Nemčiji eksplozivne oziroma odzivne mišice. Merilec moči mu na koncu etap, kakršna je bila letos peta, kaže okrog 1400 vatov. »Že pred začetkom Toura sem dejal, da se bomo osredotočili na etapne zmage. Zato o zeleni majici niti ne razmišljam kot o svojem končnem cilju. Vem, da bo Sagan, ki zaostaja za dobrih 30 točk, v hribovskih etapah osvojil veliko več točk kot jaz. V majici uživam,« je novinarjem razlagal Nemec o morebitnem napadu na najboljšega v etapnih uvrstitvah. Letos je premalo klasičnih šprintov, da bi nanjo lahko računal.
V Cannondaleu se je na tleh znašel prvi mož Andrew Talansky. Poškodoval si je levi kolk, vendar bo dirko nadaljeval brez večjih težav. Kristjan Koren je mirno krmaril v karavani.
